Working Men's Club: Fear Fear

Recenzija izdelka
27. 7. 2022 - 19.00

Heavenly Recordings, 2022

 

Britanska alternativa je res nekaj posebnega. Bendovska scena je dokaj homogena, hkrati pa je težko primerljiva z drugimi scenami, saj je vedno predmet odmevnih sprememb, novosti in dodatkov, ki vodijo večinoma do njene hitre dominacije in le redko kdaj do padcev. Tako smo bili v zadnjih skoraj petih letih priča začetku novega poglavja scene, na čelu z rafalom mladih umetnikov, večinoma bendov, ki predstavljajo nov fenomen, znan kot »Post-Brexit New Wave«. Kot je pojasnil naš radijski kolega Luka Hreščak v recenziji aktualne plošče izjemne britanske zasedbe black midi, se novi val ustvarjalcev vrti okoli postpunka kot vodilne sile, med ključnimi predstavniki pa lahko izpostavimo Fontaines D.C., IDLES, Dry Cleaning in Black Country, New Road. Dolgemu seznamu predstavnikov dodajamo Working Men's Club, najstniški projekt iz okolice Manchestra, ki se je prvič pojavil, preden se je postbrexitovski bendovski vlak odpeljal proti novi popolni prevladi na svetovnem glasbenem trgu.

The Hardest Working Band in Show Business
 / 25. 7. 2022

Leta 2019 je ime Working Men's Club prvič vzniknilo ob dvokomadnem prvencu Bad Blood / Suburban Heights. Ta je uvedel precej standarden postpunkovski zvok osemdesetih, ki se je ujemal s tem, kar se je takrat kuhalo v ozadju britanske scene. Nezmotljiv občutek sramu, pesimizem in strah pred prihodnostjo domovine, kar se je izkazalo za nekaj glavnih karakteristik novega vala kitarskih bendov. Govorjena pesem je postala glavna izrazna oblika, v kateri ni vokalnosti, temveč gre za kritično in ostro monološko govorjenje ter prazen pogled v prihodnost. Glasbeni aranžma se se je nekoliko držal standardnih smernic, ki so proizvajale eksperimentalnost, repeticijo in v nekaterih primerih nestrukturiranost. In ravno ko je bil ta hiteči vlak bendov tik pred prelomnim trenutkom, so Working Men's Club skočili z njega. Ločitev od zdaj že nekoliko generičnega ustvarjalnega polja, ki ga vodijo njihovi vrstniki, je bila nakazana z izdajo debitantskega istoimenskega albuma leta 2021, izdajo, ki se je odmaknila od že hitro posušenih plodov postbrexitovskega novega vala. Rezultat tega je bila k elektroniki naravnana zbirka desetih klubskih skladb, ki je zaznamovala konec postpunkovske inštrumentalne ere benda in hkrati signalizirala novo obsedenost z ritem mašinami, semplerji in raznoraznimi proizvajalci hrupa.

Na bendov prvenec težko gledamo brez geografskega konteksta. Manchestrska glasbena zgodovina je dolga in plodna, med njenimi ključnimi trenutki pa lahko spomnimo na prebujanje prvega postpunk gibanja v poznih sedemdesetih in rojstvo rave kulture sredi osemdesetih. Nostalgija po zlatih letih clubbinga se preliva skozi večino skladb na prvencu, medtem ko elementi, ki so neločljivi od zapuščine manchestrskih velikanov, kot sta New Order in Happy Mondays, morda v nekaterih trenutkih preveč prevladujejo nad avtorskim vložkom zasedbe. Prvenec je bil solidno prvo spoznavanje z bendom, hkrati pa jih je njihovo morda ne tako namerno vračanje v preteklost zavezalo splošni ideji o manchestrskem zvoku, kar je posledično pripeljalo do določenih pričakovanj in ugibanj o njihovem nadaljnjem zvočnem razvoju.

Na naše presenečenje so Working Men's Club stopili v prihodnost s popolnoma drugačnim odnosom. Njihov drugi studijski album, naslovljen Fear Fear, ki se mu bomo posvetili v nadaljevanju, je premišljeno ponovno zavračanje aktualne britanske kitarske scene in zdaj tudi nostalgije po zlatih manchestrskih časih. Bend se zdaj ozira onkraj svojih geografskih meja in se poklanja ameriški elektro sceni osemdesetih, britanski pop glasbi in na trenutke preseneča z idiličnimi Kraftwerk referencami. Tako prva polovica albuma preseže dosedanjo bendovo produkcijo na način, da se oddalji od tistega, kar so si glasbeniki zadali za svoj prvotni zvočni podpis. Tu je poudarek na sistematičnem igranju z elektroniko, ostrimi sintetičnimi akordi, težkimi breaki in tribal perkusijami, ki najbolj pridejo do izraza na skladbah, kot sta Fear Fear in Rapture.

V drugi polovici albuma jasna bendova ideja o barvanju izven že zastavljenih linij aktualne britanske alternative, ki jo poslušalcu ponudijo v prvi polovici plošče, izgubi svojo vrednost. Tako se edinstven plesni hajp stopí v monoton bendovski zvok, ki se na trenutke celo približa prevečkrat recikliranemu klasičnemu britanskemu postpunku. Njihov eksperimentalni pristop dodajanja različnih elektronskih elementov v nepričakovane luknje v kompoziciji je še vedno prisoten, a je na trenutke moteče obtežen z nekoliko dolgočasnimi ritmi in brezsmernimi sintetizatorskimi melodijami. Skladbam, kot sta Circumference in The Last One, torej manjka tisti določeni izobčeni odnos, zaradi katerega je prva polovica albuma pravi unikat. S tem album kot celota postavi bend v precej nestabilen položaj, zaradi česar domnevamo, da še vedno obstajajo nekateri nerazrešeni konflikti v njihovi ideji ustvarjanja glasbe, ki naj bi bila močna izjava proti vsemu, kar jih obdaja. 

Album Fear Fear vsekakor odpira novo smer v bendovem ustvarjanju. Na nek način predstavlja močan kontrast aktualnemu hajpu okoli britanske alternativne scene, a hkrati razkriva občutek strahu pred prevelikim odstopanjem od te normalnosti. Vseeno pa gre za vsebinsko bogat in izviren konstrukt, ki pušča prostor za prihodnje nove ideje.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness