Rough Trade, 2022

black midi so vzniknili leta 2017 in bili leto ali dve kasneje brzostrelsko hitro katapultirani na mesto enega najognjevitejših in najperspektivnejših bendov v takratni vsesplošni vročici nove otoške kitarske muzike. Ta je bila in v veliki meri še vedno je ujeta v specifičnem stilskem trenutku, prežetim z včasih sicer dokaj natančno, a večkrat za lase privlečeno oznako »postpunk« – občasno, a veliko redkeje tudi s kakšno sintagmo v slogu »Post-Brexit New Wave«. Govorimo torej o bendih, kot so Fontaines D.C., Shame, IDLES, Squid in nenazadnje tudi Black Country, New Road. In v vsem tem vrvežu, v vsej tej razgreti britansko-kitarski mrgoliji vedno bolj čudovito izstopajo black midi kot bend, ki je v resnici že takoj po prvencu leta 2019 vestno obljubljal, da bo naslednja leta zvenel popolnoma drugače in da je zanje godba, ki ni prilično zvesta absolutnemu in večnemu razvoju, že v osnovi brezpredmetna.

Če so se Geordie Greep, Cameron Picton, Morgan Simpson in zdaj bivši sogodec Matt Kwasniewski-Kelvin v štartu vzpostavili kot navzven razmeroma zadržan, tudi na družbenih omrežjih enigmatično prikrit in tih bend, so zdaj že skorajda pravo nasprotje. So medmrežno atraktivno dejavni z nadvse angažirano poslušalsko skupnostjo, ki na spletu s hvaležno vnemo beleži nove komade s posnetkov živih nastopov, dešifrira bendove vedno bolj sofisticirano prikrite namige na nove izdaje, producira meme in sploh ustvarja precej simpatično zakladnico internih šal in referenc. Z odrsko persono so se ravno tako potegnili od parodično redkobesednih do prostodušno povednih, kabaretsko jebivetrskih, inštumentalno izvrstno nadrkanih muzičistov.

Začetki pričujoče preobrazbe pravzaprav segajo v tiste najbolj bridke čase pandemije leta 2020. Bend priča, da je imel v izolaciji v prvi vrsti možnost na novo pristopiti k skladanju komadov in hkrati na nek način temeljno spremeniti odnos do ustvarjenega materiala. Ta je postal v strukturah bistveno bolj premišljen in načelno zaprisežen v funkcionalno ukrotitev shizofrenega balasta s prve plate, Schlagenheim. Tako se je zgodilo, da smo se v obdobju začasne ukrotitve virusa leto kasneje lahko nacejali z živimi nastopi, nasičenimi z novimi komadi, s prenovljeno, kabaretsko prezenco in navsezadnje z razširjenim članstvom in dodatnimi inštrumentalnimi linijami Setha Evansa s klaviaturami in Kaidia Akinnibia s saksofonom. 

Leta 2021 smo dobili tudi ploščo Cavalcade, ki jo po eni strani lahko razumemo kot logični odvod omenjenega obrata k bolj sistematičnemu in pretehtanemu komponiranju. Vendar pa je ustvarjanje in skladanje glasbenikov v času koronavirusa vselej segalo precej dlje od komadov, ki jih slišimo na albumu Cavalcade. Na scenosledih skladb s koncertov v tem času pravzaprav prevladujejo tiste, ki se pojavijo na najnovejši, 15. julija izdani ekscentrični in od žarkosti drhteči plošči Hellfire. Slednja je v mnogih pogledih sorodna svoji predhodnici, vendar po drugi strani predstavlja razvidno dovršitev tistega ekstravagantno-teatralnega etosa in bohotno pripovednega pesmopisja. Hellfire je vstop v peklenski filmski svet ironično sprevrnjenih melodram, fanatičnih likov in klavrnih antiherojev v glasbenem primežu hektično-brzega proga in sočnih spogledovanj z dediščino jazz-fusiona. 

Ravno prek vsebine nove plošče in na novo obujene odrske pa tudi spletne pojavnosti lahko na plan privlečemo tisto temeljno distinktivnost, ki black midi loči od preostalega kitarskega rompompoma na Otoku. Najprej gre vsekakor za glasbeno dodobra načitane muzičiste s širokim poznavalsko-poslušalskim diapazonom. Tega ob posluhu ni težko dojeti. Bolj ključna se zdi neka druga postavka, in sicer da so black midi v duhu veliko prej dediči famozne scene v Canterburyju v zgodnjih 70. letih kot pa goli nasledniki britanskih postpunkerskih cincanj v zgodnjih 80. letih. V duhu se pravi. Tako kot denimo bendi Caravan, Gong, Soft Machine ali National Health se tudi black midi ne jemljejo preveč resno. Zadnji dve leti jih spremlja vpadljiva, globoko muzikalna hudomušnost – živi nastopi, polni kvaziskečov, kabaretskih prehodov med komadi in mediger s citiranji pop komadov, še raje tistih očetovskih, hardrockersko zimzelenih. Skratka, svojo sicer hudičevo kompleksno glasbo razbremenijo pretirane pompoznosti in gizdalinstva, ki ju ljudje od vedno pripisujejo prog bendom. 

Tudi v sami glasbi zaznamo igrivost canterburškega tipa, na plošči Hellfire pa še posebej. Naj bo to komično brzostrelski rif v skladbi Sugar/Tzu ali imitiranje prerazgretega »race callerja« v komadu The Race Is About To Begin, black midi producirajo muziko, ki je tehnično izpiljena in strukturno sofisticirana vsaj toliko, kolikor je vestno zabavljaška in v mnogih primerih v polni meri songovska. Kot je enkrat zatrdil Mingus, za njim pa odločno ponovil Robert Wyatt: »you get too far from song and dance, you’ve lost it«. 

Pa vselej so fantje še precej mladi, komaj na polovici svojih dvajsetih. Tako si po vsem do zdaj pokazanem vsekakor upamo zatrditi, da je najbolj obetavno šele na poti. Že zdaj se black midi zdijo kot bend, ki ne bi imel večjih težav pri ustvarjanju kakšne vsebinsko zvrhane in pretresljive albumske dramatike tipa Joe's Garage. Za zdaj pa naj ostanejo generacijski unikum, muzičisti brez para, šovovski prvaki postbrexit obdobja, ali še dlje, in kot sicer ironično pravijo sami zase: »The hardest working band in show business«.