Heavenly Recordings, 2020

V tokratni ediciji oddaje Tolpa bumov predstavljamo novo izdajo z britanske alternativne scene, debitantski album zahodnoyorkshirske zasedbe Working Men's Club z istoimenskim naslovom. Čeprav je bila zasedba ustanovljena leta 2016 kot pretežno kitarski projekt pod vodstvom osemnajstletnega frontmana Sydneyja Minskyja - Sargeanta, je šele lani vzbudila pozornost domačega podtalja. Po njihovih prvih izdajah, singlih Bad Blood in Suburban Heights, si je zasedba prislužila prepoznavnost na evropskih tleh in si z njo zagotovila nastope v lokalnih britanskih klubih ter na manjših evropskih festivalih, vključno s slavnim nizozemskim showcase festivalom Eurosonic Noorderslag.

Razlog za njihov hiter uspeh s samo dvema izdanima singloma je obetaven začetniški zvok, ki ga nedvomno definira njihovo domačo glasbeno okolje. Zasedba prihaja iz okolice Manchestra, kultnega glasbenega prostora, rojstnega mesta britanske postpunk scene ter kasneje tudi britanske rave kulture. Tako se v zapeljivih kitarskih melodijah in tipičnih hitrih postpunkovskih četrtinskih ritmih, prisotnih v prvih dveh singlih zasedbe, čutijo sledi manchestrskih postpunk legend Joy Division in The Fall.

Po enem letu zadovoljivega števila nastopov, ki novi zasedbi ne padejo v naročje kar tako, ter nekaj spremembah v njihovi sestavi so Working Men's Club v sodelovanju z londonsko indie založbo Heavenly Recordings predstavili svoj prvenec. Dolgo pričakovani album, ki naj bi izšel zgodaj spomladi letos, je bil zaradi nepričakovanih okoliščin, ki jih je povzročila svetovna pandemija, prestavljen na jesen. Nestrpnost in pričakovanja so naraščala med oboževalci v Veliki Britaniji in Evropi, Working Men’s Club pa so z izdajo dokazali, da se je čakanje splačalo. Na istoimenskem prvencu zasedba preseneča z novim odnosom do ustvarjanja glasbe. Njihov nekoliko monoton izhodiščni zvok, ki se je vrtel okoli prvin postpunk žanra, je zdaj nadgradila radovednost do elektronike, ki je bend privedla do eksperimentiranja z mehkim technom, synthpopom in elementi, značilnimi za nemško glasbeno gibanje Neue Deutsche Welle iz poznih sedemdesetih. 

Zasedba že s šestminutno uvodno skladbo Valleys prinaša idealno klubsko vzdušje, ki spominja na glasbo, ki je definirala legendarni manchestrski klub Hacienda, znan kot utemeljitelj tamkajšnje rave kulture. Skladbo vodijo houserske klavirske melodije, ki se spopadejo z udarnimi ritmi ritem mašine in pri tem spominjajo na zvok Happy Mondays. Eksperimentiranje zasedbe z elektroniko najbolj pride do izraza v drugi polovici komada, ko se primarno housersko vzdušje nepričakovano obrne proti lahkotnemu technu in elementom acid housea - kot pravi bumerski komentar na YouTubu: Ta komad bi vžgal v Haciendi. Plesno klubsko vzdušje se nadaljuje na skladbah A.A.A.A. in Teeth, ki s seboj prav tako pripeljeta osnovne postpunkovske kitarske melodije ter težke basovske linije, medtem ko frontman Minsky - Sargeant nadomešča petje z neposrednim govorom z nihilističnimi pogledi na vsakdanje življenjske navade. 

V preostalih skladbah se bend poglobi v seznam predstavnikov zlate dobe britanskega postpunka in synthpopa. Tako se mladeniči v komadih, kot je Tomorrow, vrnejo k natančnim melodijam osemdesetih let ter ustvarijo zvok, ki bi lahko bil prednik zgodnjega glasbenega materiala kultnih Pet Shop Boys in Simple Minds, dodajo pa mu tudi nekaj lastnega šarma. Frontman Minsky - Sargeant iz privlačnih sintetizatorjev skoči z refrenom, v katerem deli svoje nestabilne misli o ljubljeni osebi. You’re my sunshine, suicide, brake my mind - ponavlja mladi pevec, ki se mu pridružijo mehkejši vokali članice zasedbe Maired O'Connor. V skladbah Cook a Coffee in Be My Guest zasedba daje prednost glasnim kitarskim riffom, hkrati pa se ne odmika daleč od glavnega elektronskega ozadja, ki je ključnega pomena za celoten album. Album se zaključi z dvanajstminutno skladbo Angel, ki je pravzaprav povzetek celotnega albuma. Futuristične sintetizatorske melodije vžgejo kompozicijo, sledijo pa jim lahkotne kitare, ki po drugi polovici dosežejo vrhunec ter ustvarijo pravo psihedelično doživetje.

Album Working Men's Club lahko opišemo kot prepotreben sončni žarek v temni resničnosti leta 2020. Ponuja trenutke eskapizma, saj ima moč poslušalca takoj vrniti v čase, ko so bili klubi in plesišča del vsakdana. Zasedba je z debitantskim albumom pokazala, da zmore veliko več, kot je bilo pričakovano od njih, njihov prvi glasbeni izdelek pa jih je že postavil na visoko raven.