20 Buck Spin, 2021

Nocoj v Tolpi bumov vztrajamo z mračnim novembrskim vzdušjem. Po včerajšnjem dnevu mrtvih in plošči lokalnih herojev Dickless Tracy nadaljujemo v podobni morbidni maniri, saj bomo analizirali floridsko pošast Worm. Njihova plošča Foreverglade, ki je izšla pri založbi 20 Buck Spin 22. oktobra letos, je bila deležna relativno velikega hajpa.

Worm so se na naših radarjih prvič pojavili pred letom in pol z izdajo Gloomlord, čeprav korenine projekta segajo že v leto 2012. Entiteta, ki stoji za imenom Worm, je Fantomslaughter. Na začetku je bil to projekt, usmerjen v surov in hrupen black metal, katerega prva dema sta doživela odličen odziv podzemlja. Debitantski demo The Deep Dark Earth Underlies All je bil izdan leta 2014, na njem pa lahko slišimo za skoraj eno uro materiala, usmerjenega v klavstrofobičen surov black metal s težnjo po funeral doom atmosferi. Leta 2016 je izšel še demo Nights in Hell, ki je prav tako predstavil dobro uro surovega black metala. 

Fama, ki si jo je Fantomslaughter pridobil z demo izdajami, mu je leta 2017 prinesla izid prvenca Evocation of the Black Marsh pri eni pomembnejših založb v podzemni sceni, Iron Bonehead Productions. Na debiju se je projektu prvič pridružil Equimanthorn, dejansko pa je zvočna slika prvenca enaka kot na demih, morda še bolj nadležno hrupna. Pomembno je izpostaviti, da gre tukaj za namensko pričarane atmosfere z obskurnih black metal demov iz devetdesetih. 

Leta 2019 pa so Worm prav tako pri Iron Bonehead Productions izdali ploščo Gloomlord, s katero so se popolnoma prelevili. Na njej ni več surove produkcije in klavstrofobičnega black metala, temveč popolnoma drugačna vizija zvočnega teroriziranja. Najbolj opazna sprememba je v estetiki, ki ni več tipično blackmetalska, temveč reprezentativna za moderne struje death dooma. Tudi novi logotip je odražal smer, v katero se je bend obrnil. Kljub ogromnim estetskim premikom je bil Gloomlord deležen odličnih kritik, obenem pa se je zaradi bistveno večje poslušljivosti te plošče bendova popularnost razširila onstran obskurnih blackmetalskih krogov – opazni so postali predvsem v death doom vodah.

Pred izidom plošče Foreverglade se je tako začel kuhati ogromen hajp, predvsem zato, ker ima bend sedaj pod okriljem kultna založba 20 Buck Spin. Worm na dotični izdaji nastopijo kot trio, pridružil se jim je namreč še kitarist Nihilistic Manifesto. Ko ploščo poslušamo prvič, ugotovimo, da gre za bendov najbolj dodelan material doslej, a obenem ostanemo zmedeni, saj se na albumu dogaja ogromno stvari. Foreverglade je kompleksna gmota rifaž, ki potrebuje večkratno poslušanje. V skladbah pride do mnogih ritmičnih menjav, od katerih so vse izjemno dodelane in premišljene. Pričakovano pride do ritmičnih preskokov iz počasnega funeral dooma v zažagane primitivne deathmetalske rife, dostikrat pa nas preseneti struktura skladb, bodisi z razvlečenimi atmosferičnimi pasažami bodisi z melanholično depresivni rifi v stilu My Dying Bride.  

Worm vrhunsko stopnjujejo dramatične trenutke. Tukaj imamo v mislih predvsem razvlečene funeral doom dele, ki spominjajo tudi na atmosferičen black metal bendov, kot je Spectral Lore. Ti momenti na plošči dominirajo, obenem pa so tudi najkompleksnejši, saj so virtuozne solaže tehnično zelo dodelane in delujejo kot najbolj bleščeči diamanti te krone rifaž. Še ena asociacija, ki se nam poraja, ko poslušamo funeral doom parte, je spogledovanje z najbolj virtuoznimi momenti legendarnih Death ali pa celo tehničnimi thrash bendi, kot sta Vektor ali Cryptic Shift.

Elementi black metala so na Foreverglade kriptično umeščeni v kompozicije, saj jih ne slišimo na prvo žogo. Asociacijo nanje nam vzbudijo prej omenjeni sorodni elementi atmosferičnega black metala, pristnemu black metalu pa se Worm najbolj približajo v skladbi Empire of the Necromancers, v kateri za kratek čas slišimo melodičen tremolo rif in klasičen blackmetalski blast beat. Drugje je dotični žanrski prijem opazen predvsem v kričečem vokalu, ki najučinkoviteje pričara prav tako vzdušje. Worm se pravzaprav radi poigrajo z različnimi vokalnimi tehnikami, zato ob kričečem vokalu slišimo tudi klasično kruljenje. Na plošči se najpogosteje prepletata omenjena izraza, vendar v najbolj pogubnih trenutkih slišimo tudi petje.

V primerjavi z Gloomlord so vsi elementi na plošči Foreverglade izrazito bolj dodelani. To na primer opazimo pri uporabi sintov, ki so skriti v ozadju, a odigrajo pomembno vlogo pri kreiranju polne zvočne slike pogube in propada. Izpostaviti je treba tudi strukturo komadov oziroma bendov mojstrski občutek za prelivanje med različnimi dramatičnimi momenti, Worm namreč uspešno preidejo iz funeral dooma v drveči death metal. Tudi dolžine skladb in pasaž so točne in do detajla premišljene. Nikoli nimamo občutka, da je bila skladba predolga ali obratno. Enako velja za posamezne pasaže v skladbah, saj se premiki zgodijo naravno. Tudi kadar slišimo nenadne premike v intenzivnosti rifaž, smo prepuščeni kozmični moči kitar, ki skladbi diktirajo smer.

Foreverglade je zelo originalen izdelek, ki združuje pogubno vzdušje funeral dooma in atmosferičnost black metala na eni strani ter agresivnost death dooma na drugi strani. Gre za ploščo z originalno esenco, Worm pa z njo utemeljujejo tako ves prah, ki se je dvignil ob njenem izidu, kot tudi status kandidatke za najboljšo metalsko ploščo leta.