YAEJI: What We Drew 우리가 그려왔던

YAEJI: What We Drew 우리가 그려왔던

Recenzija izdelka
13. 4. 2020 - 19.00

XL Recordings, 2020

 

Kathy Yaeji Lee je korejska Američanka, rojena v New Yorku, mestu, iz katerega se je njena družina nato najprej preselila v Atlanto, kasneje pa celo v Seul, v poskusu, da bi starši Kathy omogočili obdržati vez z njenimi kulturnimi koreninami, še posebej z jezikom. Sicer pa je življenje v obeh državah Kathy odstrlo izkušnjo nedomačnosti. V ZDA je bila del spregledane, eksotizirane manjšine, v Koreji Američanka, kot neke vrste kurioziteta. Prvič si je nato neodvisno od izbir družine za dom izbrala program finih umetnosti na univerzi v Pittsburghu, kjer je kasneje preko sodelovanja z univerzitetnim radiem WRCT spoznavala elektronsko glasbeno podzemlje in si za svojo vzela skupnost artsy rejverskih freakov. Po zaključku študija se je preselila nazaj v New York, kjer se je njeno življenje, kakršnega poznamo danes, začelo. Postala le Yaeji, vizualna umetnica, didžejka in glasbenica.

V šovbiznisu starega formata je za zvezdnike, predvsem v retrospektivnem smislu, veljalo, da jim je bila veličina usojena že v zibki. Izbranci so morali imeti neki določeni faktor X, ki naj bi ga glasbena industrija potem spolirala, da bi bili nared tudi za veliki oder. Dandanes je pot do uspeha morda precej bolj demokratična, a hkrati bolj dvoumna. Yaeji pooseblja lik običajne punce, ki ne izpostavlja lastne avtentičnosti ali kakih drugih določenih posebnosti. V njenem primeru je ključno geslo - organskost. Ker njena muzika, prvič, pristno resonira s skupnostjo, ter drugič, ker je takšna organskost na družbenih omrežjih izrazito finančno nepodmazana, pa čeprav drugo sledi iz prvega.  

Yaeji šifta prestave ...
 / 31. 10. 2017

Glasbenico, ki sicer javno deluje od leta 2016, so mlajši sladokusci postavili na majhen, a vztrajno dvigajoč se piedestal že ob njenih prvih dveh, v house usmerjenih EP-jih yaeji in EP2 iz leta 2017. Če vam spomin dobro služi, potem veste, da je bil to čas producentov lo-fi housa, zapacanih starih sintov ter filingaškega plavanja med klubi in sobami za chill. In torej, na sceno ja ravno takrat padla tudi Yaeji. Njen prvi hit Guap je sproduciral Mall Grab, a Yaeji je bolj kot z interpretacijo trenda že takoj izstopala z dvojezičnim petjem, v katerem ležerno izpoveduje, kako relativno neuspešno žonglira med svojo introvertiranostjo, dvomi in kulskostjo klubskih plesišč. Nasprotja seveda domujejo tudi v nasproti-postavitvi jezikov, v katerih poje. Poje v korejščini in angleščini, med katerima glasbenica elegantno alternira, tudi znotraj vrstic, ne le komadov. V korejščini je že zgodaj našla varno zavetje, v njeno obskurnost je namreč lahko skrila tisto, o čemer dejansko poje, vendar se je takšna sramežljivost sčasoma preoblikovala v fasciniranost z zvenom jezika, čemur sama pravi oblikovna teksturalnost (ali morda bolje - barvitost). Njen skoraj šepet, obkrožen s čutnimi sinti in učinkovitimi popovskimi hooki, tudi ob odsotnosti razumevanja vseh besedil razkriva pozabljeno moč glasu v housu, predvsem ko to poznamo v nasprotju z načičkano, vsebine prazno komercialno linijo disco housa, ki smo se ga znebili nekje v 80. letih prejšnjega stoletja.

Skratka, Yaeji si je hitro nabrala lepo bazo privržencev. Vseeno pa je sledeče kreativno zatišje nakazovalo, da morda le ne premore dovoljšnjega naboja za dolgoročnejšo kariero. Potem pa se je pred mesecem dni pojavil instantni hit Waking Up Down, ki je najavil avtoričin prvi dolgometražni izdelek, mikstejp WHAT WE DREW 우리가 그려왔던. Ta trenutek je vzbudil tako navdušenje kot skrb, formula namreč deluje le nekajkrat, potem rezultat postane postan.

A mikstejp WHAT WE DREW 우리가 그려왔던 ne razočara. Je očitna demonstracija tega, kako je Yaeji s prakso in raziskovanjem razširila svojo paleto. To je očitno tako v produkcijskem smislu kot v novem razponu njenega glasu ter tematik, ki jih obravnava. Seveda gre za mikstejp, morda Yaeji celo bolj na kožo pisan format kot album, od katerega bi pričakovali jasno izražen lok in enoten karakter. Format mikstejpa ji torej omogoči predstaviti svoje do danes ne tako tipične obraze ... Na primer zajebano raperko v skladbi Money Can’t Buy ali mrakobno emo obličje v In The Mirror. V primerjavi z avtoričinimi predhodnimi izdelki ključna drastična razlika oziroma definitivna prednost brez dvoma tiči v prenovljenem vokalnem spektru. Glas na novi izdaji ni skrit za produkcijo, temveč s pomočjo različnih efektov raziskuje nove registre. Morda jo je tudi to novo zaupanje v lastne sposobnosti opogumilo za to, da na WHAT WE DREW 우리가 그려왔던 predstavi kopico gostujočih vokalistov, denimo Nappy Nino, Victorio Sin, Shy One in druge, ki Yaeji kljub odličnim prispevkom ne uspejo zasesti mesta pod žarometom.

Yaeji naj bi svojo inspiracijo tokrat iskala v spominih na odraščanje ob zgodnjem R&B-ju ter indie popu prve desetletke novega tisočletja, a ti oznaki na misktejpu zvenita le v filingu. V prožnosti zasanjanosti, ki se tukaj ne opira več le na elektronske meglice klubskih afteric, temveč še očitneje v trapu in rapu. Nova žanrska in vsebinska svoboda je za Yaeji osvežilna, a najodličnejša ostaja njena brezskrbnost, tako zelo močna v zaključnem komadu Never Settling Down.

Yaeji je velik del svojega življenja posvetila iskanju, temu komu in kako pripadati. Skupnost, ki jo je našla v New Yorku in Seulu, je skupnost, ki je v fokusu njenega petja na novem mikstejpu. Njeni razmisleki o osami, iskanju in osebnih težavah vsekakor niso popolnoma pozabljeni, a WHAT WE DREW 우리가 그려왔던 pretehta z integriteto nove širine, ki smo je bili še pred letošnjo izdajo deležni le nekateri srečneži na kaki izmed njenih žanrsko trampolinskih zabav.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness