Lavalava Records, 2022

Togovsko-švicarski duo raperja Yaa Bobbyja in elektronskega producenta Simona Graba skupaj deluje od leta 2019 in čeprav ni jasno, kako sta začela sodelovati, je pri spoznanstvu zagotovo imelo prste vmes vesolje. Posameznika sta močni protestni drži in tematiziranje neenakosti v svojih delih v gromeč nojz in vrtoglavico jeze prvič združila pred tremi leti na EP-ju Diamonds, izdanem pri bristolski založbi LAVALAVA Records, sedaj pa je pri isti založbi izšel skoraj uro in pol dolg prvenec WUM.

Agbodrafo, Bobbyjevo domače mesto, je bila ena zadnjih delujočih točk trgovine s sužnji, vzpostavljena v 16. stoletju, zaradi katere je Togo dobil ime Obala sužnjev. Represija kapitalistično razsvetljenih zahodnjakov se je nadaljevala tudi po uradni ukinitvi trgovine in v poznem 19. stoletju le preoblikovala formo, ko je državo sprva kolonizirala Nemčija, nato pa po letu 1916 Francija do njene osamosvojitve leta 1960. Videospot naslovnega singla Lekeo je duo posnel v hiši, kjer so sužnjelastniki namestili svojo robo, preden so jo odposlali čez ocean. A v črnini kadra se z nevidnimi mejami prostora nasršeno bojuje oseba, ki pri klavstrofobičnem početju ni očitno uspešna, vendar tudi nikoli ne odneha in kot duh upora strmi v gledalko.

Hiphop je za raperja protestna glasba, a čeprav je kombinacija uporabljenih jezikov — togovski jezik ewe, francoščina in angleščina — brez dvoma rezultat kolonialne preteklosti, se zdi njihova izbira posledica panafriške usmeritve glasbenika. Jezik opresorjev postane orodje njihove kritike, spajanje različnega pa sredstvo večpomenskosti. Besedno štrikanje je prav tako pomembno pri naslovu albuma WUM, ki ima v jeziku mina dva pomena, »ubij me« in »ubil si me«. Bobby stavka povezuje z nasiljem kolonializma in samozavestnim »če si upaš« kljubovanjem kot tudi s tako zelo uspešnim šaljenjem, da je nekdo, po domače, »pocrkal od smeha«. Več od besedil na plošči pa v primeru WUM žal ne razumemo in tako se nam izmuzne njihova interpretacija znotraj literarno-poetične tradicije oziroma raperskega rangiranja rimoklepačenja. 

Naša ušesa se prisesajo na način komunikacije Yaa Bobbyja in Simona Graba, ko vik in krik zganjajo napake. Grab svoji elektroniki aktivno zanika njeno bistvo, mešalko vklopi v samo sebe, s takšnim zaprtim krogotokom pa ustvarja dubovske in dancehall signale ter izvaža nojz. Mašina se bojuje sama proti sebi, tako pa je njena neobvladljivost revolucija proti sistemu. Na drugi strani tematiziranja napak je glasbena sprejemljivost. Kljub populariziranju hrupnih elementov v rapu, na primer z industrial rapom in zasedbo Death Grips, nojz večkrat predstavlja stilsko odločitev v iskanju nestabilnega in kaosa, redkeje pa služi kot družbena disrupcija. Grab sodi v slednjo skupino, skozi glasbo se zaveda utišanih entitet, bodisi bo to tehnološki vmesnik bodisi družbene problematike. 

Zaradi presečišča soundsystem kulture in tehnično-zvočnega pristopa lahko Yaa Bobbyja in Simona Graba povežemo z ustvarjalci, kot so The Bug, DUF, Moor Mother in Shigeru Ishihari, ki na žanrskem obrobju preoblikujejo idejo napačnega s punk držo proti glasbi, družbi ali obema. Najsi bo stremljenje k skupnemu boju preroško šepetajoče ali prenasičen udarec, album WUM je živa revolucija.