Yasmine hamdan: Al jamilat

Yasmine hamdan: Al jamilat

Recenzija izdelka
26. 3. 2017 - 19.00

Crammed Discs, 2017

 

Nekdanja članica bejrutskega dua Soapkills, ki mu pripada status ene prvih elektronskih zasedb na Bližnjem vzhodu, ter polovica francoskega elektronskega dua Y.A.S. se letos predstavlja z drugim solo albumom. Libanonka Yasmine Hamdan sicer velja za ikono glasbenega podtalja arabskih držav, medtem ko jo je največji del Zahoda spoznal leta 2013, ko se je pojavila v še eni filmski mojstrovini Jima Jarmuscha z naslovom Večna ljubimca. Zagledamo jo v kadru, ko se depresiven, rahločuten in nad človeškimi zombiji razočaran vampir Adam s svojo prav tako vampirsko sopotnico Evo ustavi pred gostilnico v Tangerju, ki jo oplaja zvok Yasmininega glasu v psihedeličnem komadu Hal. Oba v trenutku prepoznata njen talent, pri čemer ji Eva napove globalno prepoznavnost, Adam pa, zavedajoč se pasti slave, upa, da se bo temu izognila, ker naj bi bila njena ustvarjalnost pač predobra.

Del napovedi ˝večnih ljubimcev˝ se je gotovo uresničil, saj je Yasmine do danes že krepko presegla svojo prepoznavnost zgolj na Bližnjem vzhodu. Že od začetka ustvarjanja presega tudi tradicionalni zven samih skladb, čemur smo ponovno priča ob poslušanju albuma Al Jamilat. Sicer nas na začetku morda nekoliko razočarata dve bolj indie pop skladbi, ki, seveda z izjemo arabskega jezika, spominjata na komade islandske glasbenice Soley ali angleške Lily Allen in nas postavita pred vprašanje, če je imel Adam s fiktivno napovedjo vendarle prav in je glasbenica podlegla bolj konvencionalnemu zvoku. Z razočaranjem se tu ne opredeljujemo do kvalitete sicer lepih in čutnih skladb, temveč ciljamo zgolj na neizvirnost in ponovljivost ter na primerjavo z uvodom njenega prvega albuma Ya Nass, s katerim že v prvi skladbi vpelje zanimivo in svojevrstno arabsko različico trip-hopa. Vendar pa se ob nadaljnjem poslušanju nove plošče hitro zavemo, da je bila prva sodba prehitra, ko namreč s sledečimi komadi preide v spajanje arabskih plesnih in vokalnih komponent, dub stepa in trip hopa, ki jih bistveno barvajo kitara in druga strunska glasbila. 

V zvočnem preletu skozi ploščo naletimo na marsikateri presežek oziroma prijetno drzno presenečenje, med katerimi je zagotovo atmosferična skladba Cafe, ki je najbolj izpostavljena manipulacijam zvočnosti. Tu izstopa Yasminin močan in čuten glas, ki zveni, kot da bi ga poslušali ločeno od inštrumentov. Prav tako izstopata naslovna skladba Al Jamilat in Balad, ki sta najbolj plesna komada na albumu in ju zaznamuje tradicionalen ritem, kombiniran z elektronskimi segmenti. Ritmično in v splošnem najbolj zanimiv je zadnji elektronski komad Ta3ala, katerega izstopajoči atributi so posebni efekti na glasu, na momente »off beat« podlaga ter preproste, a fenomenalne sintovske basovske linije, ki temačno odzvenevajo vse do zaključka skladbe in predstavijo fino protiutež svetlemu, bolj nežnemu uvodu v ploščo. K takemu elektronskemu oplajanju arabskih tradicionalnih ritmov in načina petja sta na plošči prispevala multiinštrumentalist Shahzad Ismaily, sicer denimo tudi član Ribotove zasedbe Ceramic Dog in Steve Shelley, bobnar noise rock kanona Sonic Youth, ki je Yasmine Hamdan že od nekdaj zelo pri srcu. Ploščo so  realizirali tudi s pomočjo producenta Depeche Mode Luka Smitha ter Lea Abrahamsa, ki je bolje poznan vsaj po sodelovanju z Brianom Enom.

Naslov albuma Al Jamilat bi lahko prevedli kot ˝Lepe˝. Tako  Yasmine referira palestinskega pesnika Mahmouda Darwisha, ki v pesmi naslovljeni prav enako - Al Jamilat poveličuje tako žensko lepoto kot splošno feminilnost. S ploščo avtorica pretresa tako svoje zavedanje ženskosti kot vse ostalo, kar jo je kot žensko zaznamovalo ob odraščanju. Poje o mnogih selitvah oziroma kar bežanju pred vojnami, o svojih prvih stikih z glasbo in organiziranju koncertnih dogodkov v arabskih krajih, ki jim je bila tovrstna sploh elektronsko obarvana koncertna kultura sprva še popolnoma neznana. Nenazadnje pa je na ploščo vplivala tudi njena ustalitev v Parizu, ki mu sedaj v družbi z možem in znanim palestinskim režiserjem Elio Suleimanom, ki je tudi režiral prvi video s plošče La Ba'den, z lahkoto pravi dom. V samih besedilih pa se Yasmine nikakor ne dotika zgolj ženstvenosti temveč predvsem neenakovrednega položaja žensk ter drugih sociopolitičnih tem, ki jih, če ne znamo arabsko, zaradi jezika v podrobnosti žal težko razumemo. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Yasmine je kar zanimiva ja, nisem pa vedel, da je bila ona v 'Only lovers left alive', je pa Jarmush posnel tudi en njen video ja - Hal.

spot je bolj al manj prizor iz filma

a res? hm, sem pozabu mal kako je bilo v filmu, se mi je zdel bolj tako mimogrede, ampak spot je pa fantastičen!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness