Night Time Stories, 2025

Na Radiu Študent tretjič, s četrtim albumom v Tolpi bumov predstavljamo Yazz Ahmed, v Londonu delujočo trobentačico, ki že vso kariero, po njenih besedah pa tudi življenje išče ravnovesje med svojimi bahrajnskimi koreninami in izrazito svetovljanskim Londonom, kamor se je z devetimi leti med Zalivsko vojno priselila z otoka ob obali arabskega polotoka. Plošča A Paradise in the Hold tematizira zaklad, ki ga je nezavedno s seboj prinesla z enega na drugi otok in ga po petnajstih letih kariere dokončno uspela uglasbiti.

Že v pripisih k plošči je torej poudarjeno, da Ahmed tokrat slavi svojo domovino – Bahrajn. Toda bolj kot za nekakšno slavljenje arabske glasbe gre za preplet motivov, ki jih avtorica načenja skozi vso kariero; za povezave med arabsko glasbo in jazzom, ki ga kot glasbenica prakticira, v prvi vrsti pa je Ahmed pri preteklih ploščah odlikovalo feministično emancipatorno delovanje. V kontekstih arabske kulture bi seveda lahko ploščo na prvo žogo razumeli narobe – kot klic na pomoč bahrajnski ženski, kot kritiko, toda Ahmed bolj kot izvoz zahodnjaške kulture zanima seciranje pomembnosti ženske v bahrajnski družbi in glasbi. Tako je na ploščo uvrstila poročne pesmi, mitološka ženska bitja, pesmi žensk iz zavetja domače hiše, prej kot zatirano arabsko žensko pa poudarja vlogo, v kateri je samostojna, kreativna, pa tudi občudovana. Ahmed uspe ustvariti mojstrsko fuzijo omenjenega – spaja osebno in študiozno, svoje več kot desetletno proučevanje arabske glasbe nepretenciozno vpenja v svojo dosedanjo izrazito družbenokritično držo, ne da bi z britanskega otočja karkoli narekovala ali kamorkoli napeljevala.

Podobno pa stori, zahvaljujoč svoji virtuoznosti – z glasbo. Paradise in the Hold je nadaljevanje izpopolnjevanja avtoričine že tako izstopajoče aranžmajske in komponistične obrti, v kateri spaja novi britanski jazz in vplive arabskih glasb. Že njena prejšnja plošča Polyhymnia je bila pravzaprav orkestrska suita, tokrat pa poleg partov za množico inštrumentov Ahmed piše tudi vokalne linije, kar je verjetno posledica omenjenega vpenjanja socioloških dejavnikov oziroma proučevanja pesmi arabske ženske.

Vokalistke na plošči vsekakor ne izstopajo iz zvočne slike, a tega ne bi mogli trditi niti za nobenega od inštrumentov. Ahmed uspe zvok svojega orkestra mojstrsko oblikovati v nekakšno arabsko jazzovsko morje, ki je vsekakor zvočno bogato, široko, prelivajoče se, a nikakor razburkano. Značaj muzike je morda tokrat bolj kot v novi jazz umeščen v novejšo jazzovsko fuzijo. Izrazito beatovske oziroma urbane vplive slišimo zgolj v nekaterih komadih, precej več je prostora za že omenjeno petje in za improvizacije, ki pa so uravnotežene, ne pretirano avantgardne. Njen orkester je še enkrat nabran iz vrhunskih glasbenic in glasbenikov, ki pa so tokrat, vključno z avtorico, bolj kot na tehnične performanse osredotočeni na izvedbo koherentne, groovy, konstantne glasbe. Glasbe, ki se ji pozna, da je nastajala dobro desetletje in tudi dejstvo, da je bila preizkušena na odrih, koncertih in je posledično, kot biser, skoraj popolna.

Ahmed monumentalno suito zgradi iz desetih skladb, od katerih je velika večina daljših od pet minut, z vsako novo skladbo pa nas zaziba v nekoliko drugačen kotiček Perzijsko-arabskega zaliva, brez stereotipov, brez apropriacij, morda pa tudi brez izrazitih presežkov in vrhov.