Ninja Tune, 2023

Malo več kot pet let je minilo od nepozabnega koncerta Young Fathers v Kinu Šiška. Kot eni od headlinerjev Menta so pred vsemi prisotnimi upravičili sloves takrat ene bolj vročih zasedb v živo. Zmes popa, hiphopa, zasičene inštrumentacije in vokalnih slojev v kombinaciji z neverjetno odrsko prezenco je bila zaščitni znak tega škotskega tria. Kmalu po koncertu v Ljubljani so izdali svoj tretji studijski album Cocoa Sugar. Album je bil v primerjavi s predhodnikoma nedvomno bolj mainstreamovsko usmerjen, nenazadnje se je njihova skladba znašla na seznamu znamenitega igričarskega podjetja EA Sports in v njihovi nogometni igri FIFA. Vseeno pa je bil Cocoa Sugar kljub popularnosti zapakiran okusno. Lahko bi rekli, da je bendu uspelo izdati projekt, ki je kljub razvoju zvoka uspel obdržati avtentičnost preteklih albumov. Skratka, Young Fathers so si z letom 2018 že dodobra stlakovali pot do uspeha.

Potem pa se je njihovo ustvarjanje pomaknilo v ozadje. V letih, ki so minila med Cocoa Sugar in novo ploščo Heavy Heavy, so člani nabirali izkušnje in razvijali zvok. Več je ritmov, ki jih povezujemo z glasbo z afriške celine, kar nas ne preseneča. Alloysious Massaquoi namreč prihaja iz Liberije, Kayus Bankole pa je Nigerijec. Prav tako pa so se na plati Heavy Heavy približali glasbi z začetka delovanja. Na njihovih zgodnjih EP-jih in tudi studijskih albumih lahko ob takrat pretežno raperskih vložkih slišimo podobno produkcijo. Ko pa ravno govorimo o rapanju, lahko omenimo, da tega na zadnjem dolgometražcu zagotovo primanjkuje. To pa je tudi edina zares očitna pomanjkljivost najnovejše plate. Morda bi lahko to pripisali organskemu razvoju zasedbe, a plošča Heavy Heavy je zmes starega in novega, pri njej pa že ob prvi skladbi lahko rečemo to so Young Fathers. 

Tako kot njihovo kariero bi lahko tudi Heavy Heavy razdelili na dva dela. Zanimivo je, da vse single najdemo v prvem delu plošče, ki je definitivno značilneje njihova; s tem mislimo predvsem to, da lahko k vsakemu izdanemu singlu potegnemo vzporednico s predhodnega albuma. Prvi singel Geronimo deluje kot evolucija skladbe Border Girl z albuma Cocoa Sugar, medtem ko Tell Somebody deluje kot približek skladbi Lord. Ob poslušanju pa vendarle zaznamo razliko: še vedno začutimo zasedbo, a je struktura, ki je nastala za album Heavy Heavy, bolj razpuščena. Skladbe, v katerih so veliko govorili, so zamenjali s skladbami, v katerih govorijo malo, pa vseeno veliko povedo. In to je tudi nekaj, kar nas pričaka, ko poslušamo album v celoti, čeprav nas singli Geronimo, I Saw in Tell Somebody ne pripravijo povsem na izplen albuma kot celote. Vse tri skladbe namreč še vedno vsebujejo toliko elementov prejšnjih plat, da smo se od poletja lani, ko je bil izdan prvi singel, pa vse do januarja letos, ko je bil izdan zadnji, pripravljali na nadaljevanje plate Cocoa Sugar v izvedbi benda, ki mu tako radi prisluhnemo. 

S singlom Rice, ki je edini izšel letos in je hkrati prva skladba plate, slišimo, da gre vseeno za drugačen projekt, kot smo ga bili vajeni od skupine Young Fathers. Glasbeniki imajo, bodisi načrtno bodisi organsko, neverjeten občutek, da hkrati ustvarijo skladbe, ki nahajpajo, in skladbe, ki so bolj melanholične. Pri skladbah Rice in Drum ter nato skoraj v celotnem drugem delu albuma pa transcendirajo same sebe. Kombinacija ponavljajočih se ritmov in glasu, ki deluje kot še en inštrument, nas pahne v morda nenavadno stanje, ki ga od skupine nismo pričakovali. Ustvariti jim je uspelo zvok, ki smo ga že slišali, a ni zaznamoval albumov kot celote, temveč se je pojavljal v kakšnih semplih. Na albumu Heavy Heavy pa so tem krajšim vstavkom namenili več časa in jih razvili. Tako so nastale skladbe Drum, Ululation, Sink or Swim in Holy Moly, za katere do tega trenutka sploh nismo vedeli, da jih potrebujemo.

Young Fathers se v dobre pol ure predstavijo v novi luči, ki je vse poznavalce oziroma ljubitelje ujela pripravljene in nepripravljene hkrati. V prvi polovici slišimo preverjeno formulo, skladbe, ki bi jih brez težav slišali tudi na albumu Cocoa Sugar, obenem pa nas subtilno začno privajati na zgodbo drugega dela in prav ta nas v kombinaciji s kreativno produkcijo prijetno obteži, album Heavy Heavy kot celota pa preseže vsa pričakovanja.