Someone Good, 2016

Prav osvežujoče je, kadar v Tolpi bumov vržemo uho na kak svež, neznan kos muzike, dotlej še neobdelan na frekvenci 89,3 MHz. Pričakovanja, ki jih imena stalnih gostov in starih mačk nosijo s sabo, lahko v določenih primerih prav izmaličijo poslušalčevo doživljanje novega izdelka. Seveda pa ob absolutno nečloveški količini nove glasbe, ki je dandanes dnevno predstavljena širokemu občestvu, vseeno potrebujemo vsaj kako točko za oprijem oziroma nekakšno grobo sito, ki zagotavlja, da obetajoči se posnetek ni le naključna najdba v divjini. V nocojšnjem primeru je naša oprijemalna točka priljubljena avstralska založba Room40 oziroma njen privesek Someone Good, nova najdba pa se skriva na albumu Mi Wo izpod prstov japonske ustvarjalke Ytamo.

Za psevdonimom stoji Yoko Araki, ki se z glasbo in ostalimi umetnostmi ukvarja že od preloma tisočletja. Za njeno razpoznavnost izven japonske lokale je bržkone zaslužen Lawrence English, nosilec zgoraj omenjene založbe, ki se je z Arakijinim delom srečal v sklopu lastne turneje po Japonski. Zvoki, ki so Englisha tako očarali, so prihajali iz klavirja, a od takrat je Ytamo občutno razširila svoj repertoar.

Album Mi Wo je varljivo večplasten izdelek. Pod fasado naivnega popa tipa Stereolab ni težko opaziti mestoma skoraj melanholičnih ekskurzij, četudi drža ostane tekom albuma pretežno pozitivna. Tudi v najbolj temačnih trenutkih, če jim sploh lahko tako rečemo, ostaja prisoten vsaj en element - bodisi gesta na klavirju, Arakijin žametni glas, ali pa navihani elektronski glitchi -, ki čustveno ravnovesje dogajanja vedno prevesi v eleganten optimizem. Celoten album preveva nekakšna sanjavost, a ne v smislu tavajočih meglenih dronov, pač pa se kaže skozi igrivo repeticijo, počasne takte in lahkotno prehajanje med tonalnimi okolji. Vsaj toliko kot tonalna okolja so za Mi Wo pomembne tudi zvočne teksture. V tem smislu si posebno pozornost zasluži dvojnost sintetiziranega in organskega zvoka ter prepletanje slednjih v navidez homogeno celoto, kar je možno doseči le z izjemno pozornim izborom in ureditvijo zvokov. Ytamo tako sestavlja mamljiva sozvočja iz množice elementov, ki bi se na papirju zdela kot ena velika gužva. 

Pravi čar albuma Mi Wo se ne skriva v njegovi skriti kompleksnosti, pač pa v izjemni prilagodljivosti poslušalcu. Vsekakor gre za zbirko popish komadov, ki hkrati črpajo iz klasičnih, eksperimentalnih in popularnih virov in za temeljito razumevanje zahtevajo določeno mero predanosti, a v njih je moč docela uživati tudi ob popolnoma neinformiranem in neobvezujočem posluhu. Če je dostopnost kljub kompleksnosti cilj, h kateremu je Ytamo stremela z novim albumom Mi Wo, ji je to definitivno uspelo, in če obstaja kdo, ki malodane pooseblja zloglasno oznako ‘avant-pop’, je to gotovo prav ona.