Audio Dregs, 2012

Japonski glasbenik in večmedijski ustvarjalec Yuichiro Fujimoto se mi je vtisnil v spomin že pred osmimi leti, ko je izdal svoj dolgometražni prvenec 'Komorebi'. Tega so mu takrat založili pri cenjeni norveški založbi Smalltown Supersound, specialistu za bolj zvedave, neobremenjene muzike, ki so skupni imenovalec v najbolj posplošenem pomenu našle v jazzovskih, rockovskih in elektronskih izrazih ali še najraje nekje vmes. Nekje vmes se je znašel tudi Fujimotov prvenec, ki se je napajal v različnih izročilih in praksah. Zdi se, da je padel v sredino takrat zelo popularne folktronike, izraza, ki se je nedolgo po tem sicer izpel. Kot pri vsakem novem trendu je tudi pojav folktronike za seboj namreč potegnil celo vrsto ustvarjalcev, ki so se bolj kot z vsebino ukvarjali s formo. Posledično je to pripeljalo do tega, da smo se podobnih muzik naveličali, je pa danes, ko pojav folktronike opazujemo s časovne distance, bolj očitno, da so se znotraj izraza pojavljale precej različne struje. Ena najbolj posebnih in zanimivih je bila nedvomno japonska, pa čeprav nihče od tistih zanimivejših ustvarjalcev ni bil deležen širše pozornosti. To velja tudi za Fujimota, je pa res, da njemu ta bolj obrobna pozicija povsem ustreza. Njegova glasba je preprosto preveč intimna, krhka in ne nazadnje posebna.

Pomembno – če ne kar ključno – vlogo v Fujimotovi glasbi imajo terenski posnetki. Sam bi si celo upal trditi, da gre za eno najzanimivejših uporab teh posnetkov skozi prizmo kompozicije, pa čeprav so se jih na podoben način prej gotovo lotevali že nekateri drugi avtorji. Denimo Ryoji Ikeda s soundtrackom 'See you at Regis Debray', zvočnim posnetkom vsakodnevnih življenjskih ritualov osrednjega protagonista. Ali pa dvojec Matmos s ploščo 'Rat Relocation Program', ki je pravzaprav posnetek lovljenja podgane po stanovanju in njene izpustitve v naravo.

Zdi se, da Fujimoto s ploščo 'Speaks Melodies' sledi podobni, če ne kar enaki logiki. Sicer je res, da na albumu prevladujejo precej klišejski posnetki dežja, ptic, vetra in zvokov z ulice, toda v resnici nimajo skoraj nič skupnega s stereotipno newagersko eteriko. V Fujimotovem primeru so ti posnetki tam preprosto zato, da ustvarijo vtis, da glasbenika z vsemi njegovimi gibi, šumi iz stanovanja in z ulice poslušamo med samim snemalnim procesom. To prepričanje še okrepi dejstvo, da kitarsko pobrenkavanje in odzvanjanje klavirja, ki tvorita rdečo nit plošče, bolj kot zaokrožene kompozicije ponudita vtis, da pravzaprav poslušamo le surove nastavke ali pa utrinke posameznih idej. No, glavni presežek se skriva v subtilnem spoju terenskih posnetkov in inštrumentalnih linij, ali še raje v izrazito intimnem razpoloženju, ki ga Fujimoto zadržano, že skoraj sramežljivo plete iz skladbe v skladbo. Ponudi se vtis, da gre pravzaprav za nekakšno samoiskanje ali pa kontemplacijo, ki bo verjetno pisana predvsem na posluh tistih, ki znajo biti sami in v tej samoti tudi uživati.