Yung Lean: Starz

Yung Lean: Starz

Recenzija izdelka
6. 8. 2020 - 19.00

YEAR0001, 2020

 

Pred kratkim se je na Instagramu pojavil popularen meme, ki je predstavil sledečo hipotezo: Chief Keef, Yung Lean in Young Thug so izumili recept za uspeh vsakega reperja zadnje generacije. To verjetno ni konsenz znotraj širše kritične sfere, obenem pa ni le mnenje milenijskega mehurčka, temveč tudi aktualnih reperskih zvezdnikov, ki so odraščali v zlati dobi interneta, natančneje Soundclouda in YouTubea. Vpliv te svete trojice trepa na današnjo glasbeno pokrajino pa je še kako slišen.

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili nam najbližjemu izmed omenjenih kultnih reperjev, Yung Leanu. Ne le, da je mladi Leandoer, čigar priimek označuje tistega, ki pije lean, evropski cloudreperski fenomen, obenem je tudi recenzentov vrstnik in eden od začetnikov žalostno zasanjanega repa. Nekateri pravijo, da gre za odmev sloga, ki ga je populariziral newyorški producent Clams Casino s svojimi zamolklimi, prelivajočimi se inštrumentalnimi skladbami, ki lahko obstajajo samostojno, zaslovele pa so kot reperske podlage za prvi Asap Rockyjev mixtape Live.Love.Asap iz leta 2011 in kasneje nadaljevale svojo pot v spremljavi Lil B-ja in Vincea Staplesa. Res se zdi, da je bil takrat Yung Lean za nadebudnega poslušalca logično nadaljevanje, sploh ko je vedno sočne beate jahal suvereno, kot da bi mu bila angleščina materni jezik. No, ščepec naglasa je že prisoten, a najbolj švedski element njegovih skladb je melodičen europop in eurodance prizvok. Na začetku svojega ustvarjanja je osnoval skupino Sadboys, katere estetika je navdahnila tudi ljubljanskega rimoklepača Ledenega, navdih za vizualno podobo in sporočilnost te klike pa je črpal iz vaporwava in ameriškega trepa. Sedaj pa je po sedmih produktivnih, a tudi težavnih letih na sceni izdal nov album z naslovom Starz.

Upravičiti sloves, ki so ga dosegle skladbe Ginseng Strip 2002, Kyoto in ob odmevnem povratku nastali pop hitič Red Bottom Sky je ob kultnem statusu in hkratnih hudih psihičnih težavah težko. Ne le, da so bila pričakovanja fenov dokaj visoka, pač pa se je počasi začel sidrati tudi občutek, da lahko njegova nostalgična žalostna glasba zares resonira le z generacijo, ki premore neznan spomin na 2002, otroški spomin na prve oblike digitalne odtujenosti. Ta generacija je odrasla in se preusmerila v druge žanre, obenem pa je Leanov slog uspešno nadgradil nebroj novejših cloud reperjev, ki bolj privlačijo mlajšo generacijo. Odrasel pa je tudi Jonatan Leandoer sam in odrasti je moral prehitro. Novi album spremlja zavedanje, da noben reper s pridevnikom mlad v imenu ni več zares mlad. Zato kot mnogi že omenjeni, nekdaj zelo usmerjeni najstniški zvezdniki Lean danes lovi drobce muzične modrosti in z njimi eksperimentira, uspešno in neuspešno.

Kljub temu napovedni singl Pikachu še vedno zveni svež. V njem je Leanu verjetno uspelo ujeti nekaj brezčasnosti, s tem ko se je ukvarjal s klasičnimi samohvalnimi temami, drogami, dekletom in motiviko iz otroštva, ki jih spremlja skrbno načrtovana ter že pregovorno estetizirana melanholija. Uvodna skladba My Agenda pa je z videospotom ob izdaji pritegnila pozornost predvsem tistih, ki so od Leana vedno pričakovali več od generičnega cloud repa. Z distorzijo in šepetajočimi verzi poteši velik del splošne radovednosti glede svoje umetniške vizije in čeprav bi besedilo marsikdo gledal postrani, je verjetno dovolj močno sidrišče, da nanj privežemo dušo vsaj do tretjega komada Boylife in EU. Rahel pop kot tretji element njegovih albumov je Leanu že zelo blizu in bi nedvomno prepričal tudi kakšnega ljubitelja PC Music, pa tudi raznežil kakšne žalostne fante, ki še vedno ne marajo domačih nalog. Sledeči Violence postavi repersko hrbtenico Leanovi glasbi; ta sicer ne zveni več tako igrivo kot s prvega mikstejpa ali albuma Unknown Memory, ki pa kritikov, navajenih na ameriške reperje s strupenim jezikom, nikoli ni navdušila. Mogoče bo pomagala neposredna prispodoba: ko odpreš konzervo sardin, imaš pred sabo težko odločitev. Ali požreš tudi grenko hrustljavo hrbtenico ali pa jo s prsti nerodno zbezaš iz mastnega ribjega trupelca? Slej ko prej bo treba požreti tudi zlajnano trepersko motiviko, če želimo Leana res užiti v celoti in uživati v njegovi besedni nerodnosti.

Oh, koliko prtljage pride z Yung Leanom! Spet ne moremo naprej, ne da bi omenili, da je na albumu Stranger svetu že dokazal svojo poetično žilico in zarepal na aktualen in prodoren način, ki ga bolj usliši razum kot samo uho, zato se Starz v primerjavi spet zdi premalo usmerjen in v širši sferi popularne glasbe medel. A nalezljivi melodični komadi, ki si sledijo od Outta My Head do naslovne, rahlo razglašene skladbe, v resnici pristajajo njegovemu toku, čeprav morda ne odražajo enake ravni truda kot bolj ambiciozni komadi. Včasih pa je glazure na brezglavih komadih preveč tudi za prekaljenega milenijca; ponekod se usede občutek prevečkrat slišanega. Škoda, ker nas komad Dogboy razvedri z odlično primerjavo z zaupljivim psom, ki brezskrbno teka okrog. Podobno nas preseneti tudi melodiziran verz na Low, ki pravi, da Lean ne zmore resne službe, čeprav gara kot njegova mama. Oba komada sta stilsko dovršena in pokata kot davnega leta 2013. Zaključni skladbi dolgega albuma pa spet potoneta v oblak, ki se tudi po večkratnem poslušanju kaj hitro razblini.

Album Starz je prijeten in predvidljiv kos Leanovega opusa. Scena je šla počasi mimo, on pa je ostal v megleni špuri, ujet v lastno interpretacijo zgodnjih dvatisočih. To ni najbolj prepričljivo, če naj bi talent danes definirala glasbenikova zmožnost, da na novo izumlja, se prilagaja, žanrsko prepleta in prerojeva ter postavlja trende. A spletne trende v zlati dobi interneta so sprožali mladi in sveži glasbeniki, ki so ustvarili mikrogibanja, ki jim sami niso mogli slediti. Kar jih je ustvarilo, jih nujno tudi pokoplje. 

Nenapisano pravilo se glasi, da se slog po hitrem receptu multiplicira, na sceno prodrejo mlajši in zanimivejši poskusi in glasba starih ne zveni več tako dobro, saj se je štafeta predala že sama od sebe. Izven konteksta je Starz v marsikaterem pogledu boljši od njegovih zgodnjih albumov, a se preprosto izgubi v množici yungleanovske glasbe. Sklepamo, da je malo zares leanovskega, malo je umetnikovega. Pa ne da bi moral Jonatan Leandoer še kaj dokazovati. Z ikoničnim slogom si je že davno priboril brezčasnost med milenijci. Najprimernejše vprašanje za poslušalca je torej – si se Yung Leana že naveličal?

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness