Warp Records, 2023

Padec z neba na parket obrobja elektronske scene je v prejšnjem desetletju povzročil izredno zanimanje za novo entiteto – Seana Bowieja. Ameriški multiinštrumentalist in producent je svojo ustvarjalno pot pod psevdonimom Yves Tumor pričel z muštranjem hipnagogičnih štikeljcev, ki spominjajo na izdaje Jamesa Ferrara ali Deana Blunta. Njegova debitantska plošča When Man Fails You iz leta 2015 je dobro prikrila dejstvo, da se v eterični meglici skriva etos rockerske zvezde. A njena manifestacija se je zgodila že ob izdaji presneto spevnih singlov Noid in Licking An Orchid z njegovega drugega izdelka Safe in The Hands Of Love iz leta 2018, ki je izšel pod okriljem založbe Warp. Pot je bila začrtana in s ploščo Heaven To a Tortured Mind je Tumor ponovno demonstriral svoj precizen občutek za pisanje hitičev z iznajdljivimi zvočnimi prijemi.

Že s prehodom v dvajseta je bilo mogoče močno občutiti glasbenikovo spogledovanje z estetiko glam rocka in art ikon, kot je David Bowie, čeprav Tumor v intervjujih še vedno navaja industrial nojz zasedbo Throbbing Gristle kot enega svojih največjih navdihov. S tem v mislih je bilo ob izdaji singla God Is A Circle hitro jasno, da bo njegova nova plošča obetala samoizpolnitev v ikono rocka. In res je album že s samim naslovom Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume; (Or Simply, Hot Between Worlds) zacementiral podobo zapeljive kreature, ki v svojih besedilih razkriva prav toliko, da nam ponudi vpogled v um, po katerem se pretakajo tako turobne kot tudi prečudovite misli.

Razdvojenost in prevpraševanje osebne spiritualnosti sta dve močni vsebini Yvesovih besedil, preko katerih reflektira tudi svoje odraščanje in težavne točke svojega življenja. V skladbi Meteora Blues moli k praznem nebu, spet drugič pa v intermezzu komada Heaven Surrounds Us Like a Hood v njegovi modrini prepoznava boga. Zapletanje v religiozne tematike je na tej točki postalo že dovršen del njegove estetike, o čemer priča tudi podoba glasbenika. Široko nasmejano bitje z lasmi, z gelom oblikovanimi v dva rožička, prebarvana v rdečo, oblečeno v lateks skače v svojem videospotu, ki predstavlja omenjeno skladbo Heaven Surrounds Us Like a Hood. Nebesa so nevarna soseska in tudi angeli so sposobni laganja. S tem stavkom bi tako rekoč strnili vpogled v kar je mogoče še najbolj osebnoizpovedno tekstopisje glasbenika doslej.

Ko pridemo do zvočne podobe plošče Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume, se več kot očitno izrazi ambicioznost tega mladega ustvarjalca. Na plošči združi svoje moči z Alanom Moulderjem, znamenitim producentskim imenom rockerske zgodovine, in Noahom Goldsteinom, producentom, ki je sodeloval tudi pri snovanju plošče My Beautiful Dark Twisted Fantasy. Vzporednice med albumom Kanyeja in Praise a Lord Who Chews so sicer subtilne, kljub temu pa je še zaznavna megalitska antemična sila, ki ustvarja spevnost plošče. Čeprav se je Yves Tumor premaknil z elektronske h kitarski osnovi, je še vedno navzoč njegov čut za komponiranje. Pri tem so prisotni vložki, ki segajo od vzhičenih krikov, s katerimi se plošča začne, do preklopa med lo-fi uvodom k izčiščeni produkciji v refrenu skladbe Lovely Sewer in poigravanja z vokalno atmosfero v Interlude, ki nekoliko spominja na njegovo hipnagogično genezo. Tesere raznih zvočnih spletk, ki jih je v studiu nakuhal s producentoma, naredijo Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume; (Or Simply, Hot Between Worlds) za izredno lep mozaik, ki se žanrsko uleže med nostalgično neopsihedelijo, hladno agresijo postpunka in artpopovsko eklektiko.

V svojem jedru bi marsikdo lahko persono Yvesa Tumorja razumel kot antitezo glasbeni industriji, v kateri je neprestano opazovan in v kateri ustvarja kot temnopolta nebinarna oseba znotraj žanrov, prihranjenih za bele heteroseksualce. Pa vendar gre esenca tega glasbenika onkraj identitarne politizacije. V svoji čisti formi je to hudičevo neznosna gonja za preseganje samega sebe v odnosu z zunanjimi dejavniki in pritiski. In če reflektiramo diskografijo tega umetnika, lahko res vidimo, da imamo pred seboj štiri plošče in EP-je, ki se lepo uležejo v čas, v katerem so nastali, in da je ta preciznost tako zunajzemeljska, kakor je zunajzemeljski tudi Yves Tumor sam. In tudi Praise a Lord Who Chews but Which Does Not Consume; (Or Simply, Hot Between Worlds), ki jo morebiti že lahko obravnavamo kot eno najinovativnejših plošč znotraj kitarske linije, ni izjema.