Beer On The Rug, 2012

Verjetno si bo kar hitro treba priznati, da album, ki danes vrši čas Tolpe bumov, sam po sebi ni nič zelo posebnega. Je pač en album v množici vrst albumov, ki že nekaj časa vznikajo skozi sredinski underground: vrsta post dubstep produkcij, vrsta  produkcij kvazi inštrumentalnih hip hop live actov, v primeru YYU, katerega ploščo TIMETIMETIME&TIME poslušamo danes, tudi še neka specifična vrsta produkcij albumov, ki jim lepijo žanrski zaznamek vaporwave. Le zavoljo jasnosti ob omembi: vaporwave je oznaka, prideta nekaterim izvajalcem, ki se združujejo okoli par založb, med katerimi je tudi zanimiva Beer On The Rug, ki je izdala album TIMETIMETIME&TIME. Vaporwave sicer najnatančneje opredeljuje načelno semplanje glasbe, izdelane v čiste komercialne namene, razprodane rap glasbe, reklamne glasbe, glasbe za izložbe in vse podobno. Potem pa mora biti ta material še kar se da sprevrženo zaloopan ali drugače digitalno razosebljen in v taki obliki puščen, dokler ne postane nekaj drugačnega, nekaj primernega za alternativne publike.

YYU je žanrskemu zaznamku, kot je vaporwave, pravzaprav nezgodni simptomatični poganjek. Kot v primeru hipnagogičnega popa, tekstualnega deda vaporwavu, je jasno, da konceptualna zasnova le posredno drži glasbene vsebine, da je izrazno tak žanr zelo omejeno območje, kljub potencialni neomejenosti zvočnih virov. YYU bi namreč kljub namigom sila težko umestili v vaporwave. Kot bi v resnici tudi vaporwave sam težko postavili blizu post dubstepu. Zadnja in edina muzikalna stična točka med YYU in vaporwavom je repeticija, morda njegov silovit fokus k času in ponavljanju, sempla namreč sploh ne, še najmanj pa so v njegove loope ujeti cukri komadov iz razstavnih izložb kot konceptualne politične rečenice. YYU igra kitaro in poje, loopa in loope asimetrično razstavlja. Vaporwave izpuhteva. Vaporwave je očitno zmožen samorefleksije.

YYU je zvočno bližje izrastkom tako imenovanega post dubstepa ala Mount Kimbie ali James Blake kot estetiki vaporwava. Njegov zvok dovolj pokončno nosi tudi težke okove sodobnega inštrumentalnega hip hopa in mehkega kitarskega popa, kakršnega danes predstavljajo Dirty Projectors. A YYU ne sodi v klubsko okolje in ne sodi v sredinsko kitarsko okolje. Njegov patos je bližje temu, čemur danes pravimo noise DIY underground, ta namreč zvočno brsti v vse smeri, a spet si po drugi strani v stereotipno zamišljenem noiserskem okolju le stežka predstavljamo njegove sladkobno zasanjane prezentacije.

Kaj torej z danes predstavljenim albumom? Pravzaprav si je TIMETIMETIME&TIME težko predstavljati skozi karkoli drugega kot sodobne sredinske glasbe. Vsrkavanje vplivov, ki trenutno tresejo scene vsepovsod, je tisto, kar ostaja za neposebnostjo albuma kot takega. Na le gol posluh - album take glasbe danes ne more biti čisto nič posebnega, kot boste v naslednje slabe pol ure lahko odkrili tudi sami. In zdi se, da YYU to bistveno afirmira, njegova glasba to predvideva. Lahko je recimo lepa. A je prav neposebno lepa. Njena lepota ni več zmožna edinstvenosti in to ve. Znotraj te povprečnosti pa sedaj lahko začne delati s sestavinami, ki so dejansko muzikalno relevantne in bodo vodile naprej. Tisti vpliv, ki ga nikakor ne gre prezreti, je še neomenjeni footwork. Način, kako tu funkcionirajo vokalni in drugi loopi, nosi lekcije footworka, elektronske plesne glasbe za prihodnost. Ne sicer na enostaven način - ker to namreč ni elektronska plesna glasba, mora loop drugače funkcionirati v simetrijah. YYU pelje loope enega ob drugega, tako da preklapljanje, odsekani in drugače prekinjani ali obrnjeni deli presenečajo na težko otipljiv človeški način. V poenostavitvi vidi nove detajle. To ni footwork, to je refleksija footworka in ostalih omenjenih žanrov, izvedena z gledišča kantavtorja. To pomeni, da je v prvi liniji pogled navzven, je vprašanje. V odgovoru na to vprašanje se razkriva prenasičenost dobre mere današnjih sredinskih elektronskih produkcij, razkriva se generičen rockerski riff in nezmožnost njegovih nadaljnjih permutacij, razkriva se nadžanrski in scensko neobremenjen pohod najinovativnejših robnih glasb. YYU-jeva refleksija tako zna uravnotežiti trenje k preveč, zna postaviti kitarski riff v novo funkcijo in zna postaviti samo sebe v ambivalenten odnos do vseprežemajoče sredinskosti in ji tako nastaviti ogledalo. Ni pa podoba v ogledalu namenjena splošni povprečnosti in ni cinična, pametovalna ali vsevedna. Sprašuje se, gleda in nadaljuje sama zase. Tako da v tem ni prav nič posebnega.