samozaložba, 2022

Million Ear, slovensko-grški duo pianista, skladatelja in beatmejkerja Roka Zalokarja ter poeta in raperja Filiposa Glinavosa je nastal v Rotterdamu. Kljub temu je nato pod okriljem založbe Kamizdat in s skromno podporo slovenskega ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana leta 2019 prodrl prav na naše malo tržišče z EP-jem Oceanic State. Million Ear sta takrat k hiphopu dokaj subtilno pristopala v nekakšnem backpackerskem zanosu ob jazzy atmosferičnih inštrumentalih. Leta 2021 je sledil EP Hauntological, ki je bil drznejši in bolj pustolovski, a še vedno kompozicijsko močen, sedaj, leto pozneje, pa sta glasbenika ponudila frišen, tretji izdelek, Drink Soma.

Soma je skrivnostna obredna pijača, ki jo omenja vedsko izročilo, a nam je ime verjetno bolj znano iz distopičnega romana Krasni novi svet. Soma je droga, uporabo katere oblast spodbuja, ker ljudi uspešno odvrača od skrbi, tudi takšnih, ki bi to oblast ogrožale. Téma množičnega nadzora ali, natančneje, umetnega ustvarjanja letargičnega stanja se v zadnjih letih tako v medijih kot med ljudmi spet na veliko obravnava, zato bi lahko že pred poslušanjem ugibali, da je Glinavos na tem albumu še bolj neposredno družbenokritičen kot ponavadi, in ne bi se motili.

Zvočno se Million Ear gibljeta nekje od domačega avantgardnega podtalja v smeri bolj splošno znanih mejnih hiphop projektov, kot sta turški RSPC in še prepoznavnejša ameriška skupina .clipping. Inštrumentali so značilno zapleteni vsaj toliko kot besedila. Na albumu Drink Soma denimo slišimo veliko sekanja raznolikih in predrugačenih zank v kombinaciji s sintetičnimi zvočili, ki ustvarjajo predvsem zapletene ritmične vzorce. Ob tem sta Million Ear nekoliko zapostavila ambientalne zvene, v zameno za to pa so skladbe za osredotočenega poslušalca prodornejše.

Enega od verzov, ki se ob prijetni melodiji usede v ušesa, najdemo že v drugi skladbi z naslovom Mother Culture. »Just wanna know what time my time is« je primer prikupno zapakiranega bombončka večnih vprašanj. Inštrumentalne kompozicije znajo biti včasih sveže kot nekaj, česar še nismo slišali, drugič spet muzejsko nelagodne, ko v komadu Elon Mask dušijo pripovedovalca v istem registru. Ta vtis popravi že naslednja inštrumentalna skladba Balkan Vampire, ki je morda kar značilen primer dekonstrukcije hiphopa, predvsem pa kaže Zalokarjevo dobro razumevanje in posledično reinterpretiranje množice žanrov, ki se mozaično združujejo. Odnos MC-ja Glinavosa do istega žanra je bolj dogmatičen, čeprav lahko na albumu najdemo tudi povsem raztelešeno rimoklepaštvo. Z zajedljivim refrenom izstopa recimo singel Technocrat's Dream. Nasploh pa lahko uživamo ob tehnično dovršenem pripovedovalnem raperskem nastopu, ki ga zaključna ljubezenska monodrama Love Remains kvečjemu nekoliko poživi in se poslovi s še eno inštrumentalno dekonstrukcijo, tokrat klubskega ritma.

Drink Soma je še en odličen krajši album v opusu tega dvojca. Improvizirane glasbene poskuse avtorja uspeta vtkati v smiselno in prebavljivo zgodbo, obenem pa ohranjata zvočno pokrajino, ki ji težko najdemo dobre primerjave. Motivi so morda še jasnejši kot poprej in tudi besedila se večinoma dobro sučejo po istih tematskih poljih. Še vedno se pojavijo vrzeli v pripovedi na ravni albuma kot sklenjenega izdelka, kar je morda posledica nekonsistentnega procesa snemanja.

Vprašanje širše umestitve Million Ear še vedno ostaja odprto. Gre za mednaroden projekt, ki z univerzalnimi zvoki in jezikom – torej angleščino – poskuša biti celo nadnacionalen. Kljub temu je videti, da ima najmočnejšo zaslombo prav v slovenski eksperimentalni glasbeni sceni. Na spletu zaenkrat nima vidnejše mednarodne obravnave, čeprav bi si upali trditi, da so jezikovne meje raperskih sladokuscev vedno tanjše. Morda je potencial vsaj na eni od teh scen večji, kot se zdi.