samozaložba, 2022

V tokratnem terminu Tolpe bumov koledarje obračamo na zakajena leta prejšnjega tisočletja. Na čase pred diktatom zdravih, čistih in dolgoživečih pljuč, ko v bolnišnicah ni dišalo po razkužilu, temveč po marlboru in chesterfieldu. Na to dobo nerazložljive kulskosti spominjajo le še razne simulakre iz popularne kulture – ostanki izpred razsvetljenja obče javnosti, ki je cigarete pokopalo na pokopališču raznih lekarniških amfetaminov za zdrave dlesni. Eastwood s čikom za pištolo je danes samo še dokaz, da se je nekoč snemalo drugače. Kako navdušujoče in svobodnjaško je bilo vse v starih časih! 

Na podobno satiričen in parodičen način se Hrvati ZLIN, poznani tudi kot Zamišljeni likovi i nepravda, na novi izdaji z naslovom Tabacco Shop posvečajo družbenemu fenomenu kajenja. Na že sedemnajstem albumu skupine najdemo deset skladb, od katerih je vsaka namenjena eni od večjih firm s cigaretami. S pomočjo tovrstne forme zamišljeni liki vzpostavijo satiričen odnos do kajenja ter šaljivo in skoraj sarkastično pristopajo do raznovrstnih glasbenih žanrov.

ZLIN so na hrvaški sceni prisotni že nekaj časa. Skupina je zrasla s pogorišča nekdanjih Spiridon, od leta 2013 pa zamišljeni liki v večno izmenjujočih se postavah tavajo med prostranimi planjavami sint popa, noise rocka in agresivne psihedelije. V samih začetkih so se kot pijanec plota držali filozofije nebrzdanosti – vsi albumi so bili posneti spontano in v prvem poskusu, od česar so, po besedah bobnarja in dolgoletnega člana Daria Dodiga, krvavela ušesa. Po nekajletnem eksperimentiranju so se mladci posvetili bolj striktnim in kohezivnim glasbenim formam, ki so jih počasi pilili do potankosti. Kot vrhunec popolne harmonije udov, umov in inštrumentov glasbeniki izpostavljajo svoj album Vitoperenje, ki je izšel leta 2018.

Recenzentu je glasba zasedbe prvič padla v uho ob nastopu na zaključnem koncertu letošnjega festivala In Memoriam prof. Peter Hafner. Doneči ritmi bobnarja Daria Dodiga so v kombinaciji s himničnim moogom ter agresivno kitaro Zvonimirja Sokola in Martina Brbića občinstvo pahnili v pravi trans. Živa zasedba do onemoglosti igra po principu neukrotljivega jam banda, ko pa poslušalci naletimo na koheziven albumski projekt, kot je letošnji Tabacco Shop, nas forma preseneti. Taisti ponoreli jammerji se namreč v studijskem okolju prelevijo v izvežbane oboževalce minimalistične in precizne kompozicije. 

Sintetizatorji so v nasprotju z odrskim divjanjem v albumskem okolju udomačeni in dobro umeščeni. Bobne dopolnjujejo eklektične ritem mašine, vokali pa pogosto tečejo skozi raznorazne filtre, ki dodatno obarvajo preproste melodije. Tehničnim standardom je glede na nivo zasedbinega etosa »naredi sam« več kot zadoščeno. ZLIN ta produkcijska orodja dobro angažirajo v raznih bolj ali manj komičnih kontekstih, ki parodirajo celo vrsto glasbenih zvrsti. Slišimo disco, sint pop, postpunk in celo etnobalkanske derivate zvočno barvite preteklosti naše bivše skupne države. Kar zadeva zvok, zamišljenci s palico v rokah lovijo ravnotežje na žici med jugonostalgičnimi posvetili »starim dobrim časom« in nebrzdano satiro. Dober primerek te logike je komad Marlboro, bizaren odvod hardbassa, zapolnjen s semplanim mukanjem, donečimi sintetizatorji, komaj razumljivim momljanjem in hrupno kitaro. V tem polšaljivem pristopu ZLIN morda rahlo spomnijo na Mariborčane Haloban. 

Ob poslušanju dajo zamišljenci na plano celoten razpon svoje glasbene elastičnosti. S komadom Drina v pljučih sviramo harmonike in prepevamo na ciganskem žuru. Ko pušimo Old Holborn, doživljamo pravi mali darkwaverski western, vokali so mestoma skandirani, besede »ovo je bitka za London, pušim Old Holborn« pa prestrežemo z neke vojaške frekvence. Ronhill z obsežno minutažo in himničnim vzdušjem potegne skoraj na krautrock, izpostaviti pa velja predvsem še skladbo Walter Wolf. Temačni rifi in zlovešče vzdušje ob kajenju te hrvaške znamke cigaret nas napeljejo na misel o multimilijonskem podkupovanju pri poslih z vojaško opremo – »Kradem pare, pušim Walter Wolf«. Če nam tovrstni karakterji niso po godu, pa smo lahko s Kubankami del precej bolj pisane druščine: »Vito Corleone, Josip Broz Tito, dimi li ga dimi, Hendrix Jimi«.

ZLIN je samosvoja skupina, ki deluje po lastnih smernicah in počne, kar pač hoče. Njihova kilometrina in razburkana zgodovina sta se na Tabacco Shop izrazili v obliki dobro zamišljene zvočne podobe, ki kar prekipeva od eklektičnosti. Študija transžanrske satire se poigrava z jugonostalgijo, meša lirične nesmisle z resnimi tematikami in suvereno zavzema svoje mesto na sceni. ZLIN so tako našim valovom kot širši javnosti za zdaj nepoznani, a s poskusi, kot je Tabacco Shop, zagotovo pritegnejo marsikatero zvedavo uho. Trio se mojstrsko poigrava s kontrasti – slalomira med vojaško disciplino minimalizma v studijskem okolju in popolno psihedelično podivjanostjo na odru, med brezkompromisno komiko in visokoletečimi artističnimi cilji. Rezultanta teh kontrastov je deset različnih cigaret. Ob poslušanju plošče se zlahka prelevimo v prefinjene in izbirčne poznavalce, ki spretno manevrirajo med pritajenimi podtoni različnih vrst tobaka. Lahko pa do plate pristopimo tudi z verižnokadilskim pristopom, jo skadimo v šusu in se vrtoglavi sprašujemo, kaj smo sploh poslušali.