V tokratni oddaji prisluhnite:

- refleksiji mariborskega dela razstave SOFT CONTROL: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno (Miha Kelemina)

- intervjuju z akterji mlade srbske umetniške scene, zbranih okoli galerije U10 - Art Space (Bojan Anđelković)

- refleksiji opusa Bernda & Hille Becher, ki trenutno gostujeta v galeriji TR3 (Jasna Jernejšek)

Pozdravljeni v 203. ediciji oddaje Art-Area, oddaje, ki predstavlja in reflektira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti. Tokrat bomo prisluhnili refleksiji mariborskega dela razstave SOFT CONTROL: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno, ki ga je spisal Miha Kelemina. V nadaljevanju bomo prisluhnili intervjuju Bojana Anđelkovića z umetnicama, ki vodita beograjski umetniški prostor in galerijo U10. Nazadnje se bomo podali v TR3, kjer se je Jasna Jernejšek sprehodila po razstavi Bernda in Hille Becher ter razmišljala o pomenu njunega opusa v zgodovini fotografije.

Več o omenjenih temah pa že čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Art-Area, samo na valovih Radia Študent.

KRALJESTVO ŽIVALI

V novoodprtem razstavišču Portal v Valvasorjevi ulici v Mariboru je na ogled mednarodna razstava SOFT CONTROL: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno. Kustos Dmitry Bulatov je razstavo razdelil na dva dela. Ta prevprašujeta dva različna pristopa k obravnavi medsebojne povezanosti življenja in tehnologije, ki tvorita novo tehnološko resničnost. Mariborska postavitev, ki nosi podnaslov "Z vrha navzdol" namiguje na razumevanje tehnološko nezavednega kot v tehnologijo ukleščene prirojene človeške potrebe po mitskem. Drugi del razstave, imenovan "Z dna navzgor", je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in obravnava tehnologijo kot od človeka neodvisen avtonomen tehnološki sistem.

Razstava spodbuja k ozaveščanju o svetu, v katerem bomo živeli v prihodnosti, in raziskuje vplive tehnologije na naša življenja. Mnogi umetniški projekti se ukvarjajo z vdorom tehnologij in znanosti v biološko telo. Kljub zavedanju, da s tovrstnimi projekti morda ogrožajo obstoj človeške vrste, umetniki tehnologijo razumejo kot ontološko entiteto, ki sodeluje v človeškem razvoju. Razstava znova odpira dve vprašanji. Prvo, tehnične narave, ali ne gre le za estetizacijo tehnologije; in drugo, filozofske narave, ali je tehnologija res neposredno nadaljevanje naravnega razvoja in je njen vdor v polje biološkega organizma samoumeven in naraven? Utopični projekti se lahko namreč z napačno biopolitiko kaj kmalu sprevržejo v distopične.

Zanimivo je nasprotje med vizualno dovršenimi prezentacijami umetniških del in surovostjo razstavnega prostora. Nekdanja stavba mariborske tekstilne predilnice, ki je danes v zasebni lasti, je videti kot križanec med belo kocko in industrijsko halo, kjer se preprodaja orožje. Ni še znano natanko kakšna usoda čaka razstavni prostor po predaji štafete prestolnice kulture, projekt pa je zaenkrat financiran vsaj še za naslednja tri leta.

SOFT CONTROL predstavlja vrsto umetniških projektov, ki so na presečišču znanosti in umetnosti. Plešoči roboti in virtualno zasnovane podobe se ukvarjajo z raziskovanjem zmožnosti artificielnega telesa, ki je – oziroma bi lahko – "nadomestilo" biološko telo. Stelarcova megalomanska Protetična glava se ni odzivala na moja vprašanja, oziroma mi na vprašanje v zvezi z umetnikovo prakso ni dala nobenih konkretnih odgovorov. Nemara pa sem le eden tistih, ki tehnologiji veselo prikimavajo in je v resnici ne razumejo prav dobro. V prostoru prav tako ni bilo nikogar, ki bi se bil z mano pripravljen igrati Marino Abramovič in si ob sinhroni vizualizaciji možganskega valovanja izmeriti možgansko aktivnost. Skladno z idejo razstave instalacija seveda ne meri katerega koli skupinskega strmenja, ampak meri "magičnost" skupinskega strmenja.

Po številu na videz prednjačijo projekti, ki se tako ali drugače ukvarjajo z živalmi in živimi sistemi. Med te sodi tudi medijska instalacija Zlati golob, delo belgijskega umetnika Tuura Van Balena, ki predstavlja utopično pridobivanje ekološkega detergenta s pomočjo golobov. Iztrebki ptic, ki bi jih krmili s posebno vrsto bakterije, bi se namreč spremenili v detergent. Biotehnologija tako služi za javno dobro in pripomore k zmanjševanju problema onesnaženosti urbanih okolij.

Ob zlatih golobih so tu še drugi "živalski" projekti, to so Mušji tweet, Mušji cepelini, Prava polžja pošta in raziskovanje anomalij pri dvoživkah. Te raziskuje umetnik in biolog Brandon Ballengée s projektom Malamp: pojav deformacij pri dvoživkah. Umetnik predstavlja znanstvene relikviarije kemično očiščenih primerkov pacifiških drevesnih žab z več okončinami. Žabe so v jukstapoziciji z robotskim artefaktom, ki je, kljub temu da je videti povsem nenaraven, le prenos povsem naravnih anomalij v umetniško delo. Tovrstno dojemanje telesne sprevrženosti živali je na nek način podobno gibanju Post Human, Po človeku, le da gre v tem primeru za nekakšen "Post animal".

V dotičnih primerih ne gre za naraščajoči komercialni trend "izpopolnjevanja" živali v idealne tržne produkte, ki so narejeni po meri človeka, temveč za aktivno vključevanje živali v uporabne znanosti. Pomembna je komunikacija med živaljo in človekom, ki največkrat sicer poteka enosmerno, prav tako sledenje anomalijam, ki so indikator spreminjanja okolja.

Raziskovalna dvojica Boredomresearch je postavila na ogled instalacijo Prava polžja pošta. Gre za poustvarjen naravni biotop, v katerem živijo polži, opremljeni z mikročipom in anteno. S premikanjem med strežniki polži prenašajo sporočila spletne pošte. Med najbolj zagnanimi prenašalci pošte je bil – pričakovano – polž po imenu Janez.

Med atraktivnejšimi deli je zagotovo še medijska instalacija Mušji tweet Davida Bowena, kjer muhe tvitajo neumnosti oziroma vse, kar jim pade na njihovo malo pamet, ali bolje rečeno, pod noge. Kolonija muh namreč živi v akrilni krogli, senzor pa beleži njihovo premikanje po računalniški tipkovnici in ga v realnem času prenaša na računalniški zaslon. Ko muhe nahodijo 140 znakov, je sporočilo objavljeno na Twitterju, v kolikor ga seveda v virtualni svet že prej ne izstrelijo s tipko enter. Kljub nesmiselnosti objav se te včasih zdijo veliko bolj smiselne kot tviti naših estradnikov in politikov, pravzaprav so kar primerljivi.

https://twitter.com/flycolony

Tako imenovana tehnološka oziroma znanstvena umetnost, ki se poslužuje znanstvenega tehniškega inventarja, je v sodobni umetnosti že dolgoletni trend. Njeni najbolj zagnani zagovorniki bi jo radi priključili že kar renesansi. Naključni obiskovalci, ki se ne spoznajo na znanost, tovrstnim razstavam ne morejo očitati, da niso dovolj znanstvene, ljubitelji "lepega" jim ne morejo očitati, da niso zapakirane v virtualno dovršene predstavitve. Ob kolobarjenju med navdušenjem in nerganjem ob spajanju znanosti in umetnosti drži vsaj eno, razstava zabava. Umetnost, znanost in tehnološko nezavedno Soft Controla imajo zmožnost, da nezavedno prodrejo v še tako pristranskega obiskovalca.

Ob odhodu pomislim na svoj album Životinjsko carstvo iz otroštva. Lev je upodobljen kot kralj živali, človekov najboljši prijatelj pa je pes – pa sem že takrat vedel, da je najboljša prijateljica Slovencev svinja. Mogoče pa človekova najboljša prijatelja v prihodnosti pač ne bosta več pes in svinja, ampak se bomo zanašali na muhe in golobe, ki izločajo milo.

Miha Kelemina

INTERVJU Z AKTERJI MLADE SRBSKE UMETNIŠKE SCENE, ZBRANIMI OKOLI GALERIJE U10 – ART SPACE

V centru Beograda se je maja letos odprl nov umetniški razstavni prostor U10 - Art Space. Poleg tega, da je namenjen predstavitvi mladih umetnikov, sloni specifičnost prostora tudi na tem, da je nastal z iniciativo samih umetnikov in da so ti hkrati tudi kuratorji prostora. O funkcioniranju in smislu tovrstnega prostora v kontekstu beograjske oziroma srbske umetniške scene smo se pogovarjali z mladimi beograjskimi umetniki in vodjami galerije U10, pobudnikom projekta Nemanjo Nikolićem ter Ivo Kuzmanović in Marijo Šević, s katerimi smo se srečali na otvoritvi skupinske razstave beograjskih street art umetnikov Exit Through the Glory Hole.

///////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////

Poslušali ste intervju z beograjskimi umetniki in vodjami novoodprte beograjske galerije U10, Nemanjo Nikolićem, Ivo Kuzmanović in Marijo Šević. Kot rečeno v intervjuju, več o programu galerije lahko izveste na spletnem naslovu: www.u10.rs.

Bojan Anđelković

SPOMENIK IZGINJAJOČI INDUSTRIJSKI ARHITEKTURI

»Vedno sem govoril, da dokumentirava svete stavbe kalvinizma. Kalvinizem zavrača vse oblike umetnosti in zato ni nikoli razvil svoje arhitekture. Stavbe, ki sva jih fotografirala, izvirajo neposredno iz tovrstnega, popolnoma ekonomskega razmišljanja.« Tako je o njunem skupnem delu, skorajda pol stoletja posvečenemu dokumentiranju industrijske arhitekture, v enem od intervjujev povedal Bernd Becher. »Imajo element iracionalnega – nečesa, česar ni mogoče zagrabiti – kljub temu pa so popolnoma funkcionalne. Pripovedujejo zgodbo iz časa pred 1. svetovno vojno, o obdobju železnega buma. Takrat je bilo veliko čezmerne produkcije; in to prikazujejo.«

Fotografije vodnih stolpov, plavžev, cistern za plin, bunkerjev za premog, silosov, apnenic in gramoznic so zgolj nekateri motivi, ki sta jih zakonca Bernd in Hilla Becher ovekovečila na svojih fotografijah in iz pozabe iztrgala obdobje težke industrije. Maloštevilni še delujoči industrijski obrati se v dobi finih informacijskih tehnologij zdijo kot okorni jekleni dinozavri, ki so zašli v časovno luknjo. Mogočne železne in betonske konstrukcije, nekoč v marsičem simbol izgradnje boljšega sveta, počasi izginjajo. Danes, ko je novi, boljši svet že tukaj, jih ne potrebujemo več.

Becherjeva sta z dokumentiranjem izginjajoče arhitekture, ki ni bila zgrajena z namenom, da traja, tako kot npr. cerkve ali gradovi, ustvarila obsežen dokument izginjajočega časa – časa, ko je industrija pomembno sooblikovala vsakdanje življenje ljudi in vplivala na izgled kulturne krajine. Svoje motive sta včasih našla po naključju, na poti, drugi so bili označeni na zemljevidih, tretje sta odkrivala in zasledovala. Tudi zunaj Nemčije, na potovanjih po Ameriki, Angliji, Belgiji, Nizozemski in drugod po Evropi.

Majhen del njunega obsežnega opusa si je zdaj mogoče ogledati tudi pri nas. Ljubljanska galerija TR3 gosti razstavo tega legendarnega fotografskega para, ki bo na ogled do 25. januarja 2013. Videti je mogoče osem samostojnih podob velikega formata 50x60 cm, ki so predstavljene v obliki diptihov in prikazujejo cisterno za plin, vodni stolp, bunker za premog in hladilni stolp; dve 4-delni tipografiji dvižnih stolpov in dve tokrat premierno prikazani 9-delni tipologiji vodnih stolpov.

Zakonca, ki sta oba obiskovala Akademijo za umetnost v Düsseldorfu, je združilo zanimanje za industrijsko arhitekturo, ki je postala njun življenjski projekt in poslanstvo. Sistematično, mestoma obsesivno zasledovanje in dokumentiranje enega in istega motiva ter dosledna fotografska metodologija sta izoblikovala njun specifičen fotografski izraz, ki so ga desetletja kasneje označili za hladno objektivnega.

Skupaj sta ustvarjala od leta 1959, v času, ko je bilo popularno predvsem abstraktno slikarstvo, v  fotografiji pa je prevladovala novičarska in komercialna fotografija za revije in časopise. Sama sta se odločila za povratek k stari, direktni in počasni fotografiji, ki je veljala za staromodno. Četudi je bila njuna prva razstava leta 1963 v progresivni Galeriji Nohl v Siegnu, ki je v tistem času razstavljala dela umetnikov Informela, za katere je nemška javnost menila, da so drzna, provokativna in sodobna, hladno dokumentarne umetnosti Becherjevih ni sprejela. Mnogi so bili mnenja, da ne gre za umetnost.  Njuna dela niso bila narejena za filozofske in umetniške interpretacije. »Reči, da je vodni stolp objekt, ki je zanimiv sam po sebi – to ni bilo mogoče« se odzivov javnosti, tudi fotografske, spominja Hilla.

Njun izraz je radikalno odstopal od prevladujočega, pretirano sentimentalnega in subjektivnega načina fotografske reprezentacije in ju uvrstil med fotografe, ki so ključno vplivali na sodobno avtorsko fotografijo in umetnost na splošno. Ta primat pa jima je bil priznan relativno pozno. Četudi je njuno delo, ki je uporabljalo načelo taksonomije in klasifikacije, sovpadalo s tokovi konceptualizma in minimalizma v 60. in 70. letih, se je t. i. deadpan aesthetic ali estetika, ki se je odpovedovala subjektivnemu izrazu in ponudila nevtralen, objektiven, skorajda sterilen pogled na svet, v fotografiji zares uveljavila šele v 90. letih.

Tovrstno fotografijo  Charlotte Cotton v knjigi »The photograph as contemporary art« opredeli kot »cool, detached and keenly sharp type of photography and contains seemingly emotional detachment and command on the part of the photographer and that the adoption of a deadpan aesthetic moves art photography outside the hyperbolic, sentimental and subjective«.

Pogosto se tovrstni stil označuje kot ''nemški'', za kar obstajata dva razloga. Eden je ta, da se navezuje na tradicijo nemške fotografije imenovane Nova stvarnost, ki se je izoblikovala med leti 1920 in 1930 v Weimarski republiki. Vodilo Nove stvarnosti je bila izpostavitev fotografije kot avtonomnega medija z lastnimi zakonitostmi. Fotografije so imele oster fokus, osredotočale pa so se na pojavnost vsakdanih predmetov. Pristop fotografov, ki so delovali v tem času, npr. Avgust Sander, Albert Renger-Patzsch in Erwin Blumenfeld, je bil enciklopedičen – s fotografiranjem posameznega tipa so ustvarili različne tipologije narave, industrije, arhitekture in človeške družbe.

Drugi razlog, da se v povezavi s tovrstno fotografijo uporablja izraz ''nemški'' je ta, da je večina poznejših vplivnih fotografov izhajala iz nemškega okolja, izučeni pa so bili prav pod mentorstvom Bernda Becherja, ki je leta 1979 na Akademiji za umetnost Düsseldorfu sprejel mesto profesorja. Pred tem na tej akademiji fotografije ni bilo in t.i. Becherjev razred so obiskovali danes svetovno priznani fotografi Düsseldorfske šole, kot so Andreas Gursky, Thomas Struth, Thomas Ruff, Candida Höfer, Axel Hütte in Simone Nieweg.

Četudi sta bila Becherjeva seznanjena z delom fotografov Nove stvarnosti je element serijalnosti in načelo tipologije v njuno delo vstopilo preko eksperimentiranja. Tekom dela sta razvila specifično metodologijo fotografiranja, ki je omogočala primerjavo del, zahtevala pa je dolgoročno načrtovanje, premišljenost in preciznost. Za fotografiranje industrijske arhitekture sta potrebovala dovoljenja, na katera sta lahko čakala tudi po več let. Potrpežljivo sta čakala tudi na primerno vreme – fotografirala sta v rahlo oblačnem vremenu, da na posnetkih ni bilo senc in je bilo nebo nevtralno. Pogosto sta fotografirala pozimi, da je z dreves odpadlo listje, ki je zastiralo pogled na arhitekturo. Uporabljala sta fotografsko kamero velikega formata, ki je omogočala izravnavo horizontalnih in vertikalnih linij ter zajetje preciznih detajlov.  K objektom sta pristopala direktno, od spredaj, fotografirala pa sta v črno-beli tehniki, saj barva pri njunem delu ni igrala pomembne vloge.

Ob nepretrganem katalogiziranju in zbiranju gradiva sta avtorja hitro ugotovila, da je raznolikost industrijske arhitekture podobna tisti v naravi in da se jo lahko razvrsti v kategorije. Navdih in idejo za tipološke razvrstitve, sta našla v ilustracijah iz naravoslovnih enciklopedij 19. stoletja, ki  operirajo z znanstveno klasifikacijo in razvrščanjem po znanstvenih merilih. Podobno kot je Avgust Sander »Ljudi 20. stoletja« razvrstil v devet poglavij, sta Becherjeva v svoji prvi knjigi, objavljeni leta 1970 v Düsseldorfu, svoje industrijske objekte razvrstila v sedem tipov, ki jim je bilo posvečeno posamezno poglavje. "Apnenice," "hladilni stolpi", "navijalni stolpi", "vodni stolpi", "plinski rezervoarji" in "silosi" so bili združeni pod naslovom Anonimne skulpture, Tipologija tehnoloških stavb.

Da bi poudarila raznolikost objektov, ki imajo isto funkcijo, sta svoje fotografije predstavljala v serijah – mrežnih konfiguracijah.  Celo naslovi njunih fotografij so znanstveno skopi – imena opisujejo  za kateri tip stavbe gre ter kraj in leto, ko je bila fotografija posneta. Preprosti naslovi v kombinaciji z mrežno prezentacijo gledalcu omogoča razumljivo in natančno primerjavo. 

Kljub smrti moža leta 2007 Hilla Becher nadaljuje njuno delo : »Ko nekaj začneš, podobno kot delajo znanstveniki, te nekaj začne zanimati; nekaj, kar od zunaj zgleda zelo malo, potem pa vstopiš notri in kar naenkrat postaja vse širše in širše in odpre se neskončno možnosti, ki jih še moraš raziskati. Zame je to jasno. Zame je to dovolj do konca življenja – delati na tem, razmišljati o tem in to fotografirati. To ni nobeno vprašanje.«

Jasna Jernejšek

Toliko za nocoj v oddaji Art-Area. Naslednja edicija bo na sporedu natanko čez štirinajst dni, samo na valovih Radia Študent. Tokratno oddajo Art-Area so pripravili Bojan Anđelković, Jasna Jernejšek in Miha Kelemina, za tehnično izvedbo je poskrbel Linč, brala sta Rok in Jaka.