POGOJI UMETNIŠKEGA DELOVANJA

Leta 1957 je Roland Barthes v besedilu z naslovom Pisatelj na dopustu opisal medijsko produkcijo mita o sodobnem umetniku. Po Barthesu leži čudovita singularnost pisatelja v tem, da za razliko od pisarniških in tovarniških delavcev pisatelj na dopustu ne preneha ustvarjati. Še več, tisti pisatelji, ki na dopustu dejansko ne počnejo ničesar, kar naj bi bila definicija dopustovanja, sami priznavajo, da je njihovo početje skrajno paradoksalno in eratično. Da pisatelj piše povsod in brez prestanka, je nekaj povsem naravnega.

Na ta način je literarna kreativnost opredeljena kot nekakšna neprostovoljna sekrecija. Pisatelj je plen notranjega božanstva, ki govori brez prestanka in ki ga, tirana, kakršen je, počitnice njegovega medija niti najmanj ne zanimajo. Pisatelj je sicer na dopustu, vendar je njegova muza budna in rojeva brez prestanka. Pisatelj, tako pravi Barthes, vsaj na videz ne more uiti svoji usodi, pri čemer je ravno logoreja tista definitorna lastnost njegovega poklica.

Iz današnje perspektive to 60 let staro Barthesovo besedilo izzveni kot prerokba. Medijska podoba pisatelja iz 50. let je postala realnost večine današnjih umetnic in umetnikov. Prekarizacija, fleksibilnost delovnih razmer in odnosov ter zlitje prostega z delovnim časom so splošno sprejete značilnosti družbenega položaja sodobnega umetnika. Lahko bi rekli, da so umetniki pri tem povsem izenačeni z ostalimi udeleženci na svobodnem trgu delovne sile. Vendar, za razliko od gradbenih, tovarniških, storitvenih in imigrantskih delavcev nihče ne problematizira položaja umetnika znotraj produkcijskih odnosov.

Sodobne mitologije, ali če hočete stereotipi, umetnice in umetnike že vsaj pol stoletja predstavljajo kot nekoga, ki nenehno in nemoteno ustvarja ne glede na delovne in življenjske razmere. V dobi hiperprodukcije vedno novega in novega je kognitivno kreativno delo razumljeno kot nekaj od boga danega. In sicer tistega Barthesovega tiranskega notranjega božanstva. Nenehno bruhati nove ideje in vedno znova privlačiti pozornost od vsega nasičenega populusa je navsezadnje edini smisel obstoja in še posebno javnega financiranja umetnikov.

Takšna enolična deterministična percepcija vsakdanjega življenja umetnika je zelo dobro obravnavana v sklopu razstave Občutek za delo, ki je na ogled v Galeriji ŠKUC. Umetnika Fokus Grupe sta skozi apropriacijo različnih znanstvenih in umetniških del iz preteklosti raziskovala nezmožnost strukturiranja normalnega vsakdanjika, razliko med posamezniku koristnim početjem in plačanim izkoriščevalskim delom ter spodletele poizkuse umetnosti 20. stoletja ustvariti novega, boljšega človeka.

Pojav koncepta javnega je sicer osvobodil umetnost jarma mecenstva, vendar se je na koncu izkazal za mlinski kamen okoli njenega vratu. Ali drugače, če je umetnost določena vrsta prostitucije, je skozi podrejanje funkciji javnega od elitne postala tista bolj cenena prijateljica noči. Morda je res postala dostopna vsakomur, izboljšala raven splošne razgledanosti, rušila tabuje in odpirala diskurzivne prostore. Vendar je hkrati spremenila umetnika v javnega uslužbenca, katerega edini smisel obstoja je z dušo in telesom neprestano služiti taisti javnosti.

Enak princip kreativnega posameznika kot jetnika lastne družbene vloge lahko posplošimo tudi na področja onkraj umetnosti. Poglejmo samo Slavoja Žižka, ki tako uspešno pretvarja filozofijo v pop-art. Medtem ko v potapljaški obleki nastopa v filmu o filmih, kjer skuša približati filozofijo posplošenemu Američanu, verjetno nima časa premišljevati o tem, kako je tudi sam postal del istega sistema perfidne apropriacije kreativnosti s strani množične proizvodnje.

Menda tudi on, medtem ko kritizira kapitalizem skozi legitimizacijo zabavne industrije, nevede in nehote podlega istemu dominantnemu režimu resnice, kjer filozof pač ni pravi filozof, če ne razmišlja brez prestanka o čisto vsemu. Recimo o tem, zakaj so špageti ravno takšne oblike, kot so. Kaj pa hočemo, navsezadnje morajo tudi filozofi nekaj jesti.

Zahvaljujoč tehnološkemu razvoju in pojavu novih in še novejših medijev je družbena vloga sodobnega umetnika razumljena kot kreativna diareja vseh vrst in oblik. Vendar količina in pluralnost tematik javnega diskurza relativizira pomen posameznih umetniških del do te mere, da ne dosegajo več želenih učinkov.

Kot primer poglejmo razstavo Dolce far niente oziroma Sladko brezdelje Saše Sedlačka, ki je na ogled v Projektnem prostoru Aksioma. Ta razstava je na določeni način komplementarna Občutku za delo Fokus Grupe. Sašo Sedlaček je namreč izdelal čokolade v obliki miniaturnih skulptur vse bolj pogostih obrazov evropskih mest. Z ročno izdelanimi čokoladnimi upodobitvami protestnikov, prostitutk, samomorilcev, narkomanov, klošarjev in drugih odklonskih manjšin si po njegovih besedah lahko posladkamo dan s priokusom revščine in brezposelnosti.

Čokoladice z okusom, ki razblinja iluzije potrošniške ideologije in socialne pogodbe, je nato poslal Protokolu Republike Slovenije kot predlog za protokolarna darila. Zavoljo tega se je projekt za trenutek znašel v središču medijske pozornosti. Po eni strani gre za premišljeno, če ne celo preračunljivo gesto, s katero je umetnik želel opozoriti nase. Po drugi strani pa bi brez te geste izviren in domiseln projekt ostal relativno prezrt.

Ravno v tem leži ironija sodobne prekerne pozicije umetnika. Čokoladice, v izdelavo katerih je verjetno vloženo kar nekaj časa in dela, hočejo biti provokativne in agitatorske, na trenutek celo zadišijo po starem dobrem disidentstvu. Vendar bi na koncu brez propagandnih prijemov ostale le še eden v neskončnem nizu umetniških projektov, ki jih jemljemo kot samoumevne kreativne sekrecije.

Propagandi navkljub pretirano burnega odziva ni bilo. Predlogu protokolarnih daril je sledil razumevajoč in spoštljiv odgovor in kreativna industrija melje naprej. Verjetno bo avtor naslednje leto dobil še finančno podporo ministrstva in z njegovo izzivalno gesto se nihče ne bo posebej obremenjeval. Provokativnost, konec koncev, spada pod opis njegovega delovnega mesta in v postfordizmu smo menda vsi profesionalci.

Verjetno bo držala tista dobra stara funkcionalistična, da vsakdo igra družbeno vlogo, ki mu pripada. Zato je morda poslanstvo sodobnega umetnika ravno v tem, da se upre takšni determinaciji na način, da lastno družbeno vlogo postavi za predmet kreativne obravnave, kot to počne Fokus Grupa. Naj bo to tudi namig za naslednjo serijo čokoladic.

Bojan Stefanović

INTERVJU Z IVO KOVAČ (FOKUS GRUPA)

Fokus Grupa (Iva Kovač in Elvis Krstulović) je reški umetniški kolektiv, ki se predstavlja na samostojni razstavi Občutek za delo, odprti med Muzejsko poletno nočjo v Galeriji Škuc. Njuna praksa je kolaborativna in interdisciplinarna, saj delujeta znotraj področij umetnosti, oblikovanja in kuratorstva. Njune umetniške strategije sicer prevzemajo politično obliko, vendar s tem ne postajajo reprezentacijske oblike “politične umetnosti”.

Njuno delo se osredotoča na razmerje med umetnostjo in njeno javno manifestacijo. To razmerje skušata prikazati z vidikov delovne kulture, estetike ter izmenjave družbenih in ekonomskih vrednot. Umetnika raziskujeta strukturo moči umetniškega sistema ter njeno udejstvovanje na družbenem, prostorskem in pravnem področju. Vedno skušata preseči meje svojega ustvarjanja, za kar uporabljata tiskovine, filme, instalacije, dela na papirju, razprave in besedila.

Razstava Občutek za delo poziva k razmišljanju o pogojih prekernega dela, svobodnega časa in izvedbene izkušnje teh pogojev. O razstavi smo se pogovarjali z Ivo Kovač, ki nam je razložila več o sodelovanju z Elvisom Krstulovićem, s katerim od leta 2012 svoja dela podpisujeta kot Fokus Grupa. Med drugim naju je zanimalo tudi, zakaj sta se znotraj umetniškega konteksta odločila nastopati s tem nazivom ter kaj skušata s tem posredovati.

/////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Beleženje ustvarjalnega procesa je vidno tudi v delu, s katerim si Fokus Grupa prisvaja Platformo Michela Houllebecqa. V ready made intervenciji Platforma črnita besedilo okoli stavkov, ki se v knjigi nanašajo na delo, in na ta način ustvarjata povsem nov narativ kontroverzne knjige. Zakaj o delu govorita skozi knjigo Michela Houllebecqa ter zakaj novonastali narativ okvirita na posnetek Hvarske procesije ter o ostalih delih na razstavi, o odgovornosti v umetnosti in utemeljevanju umetniških praks v skupnih družbenih potrebah sledi v nadaljevanju intervjuja.

/////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

/////////////////////////////////////////////////////////

Lenka Đorojević in Irena Borić