Živeti od plesa – pasji kašelj

Oddaja
16. 5. 2021 - 20.00

Dovolimo si precej divji miselni polet in predpostavimo, da je umetniško polje sodobnega plesa s svojimi specifičnimi doprinosi družbi vredno obstoja, ustvarjalke na tem področju pa vredne dostojnega življenja. Zato bomo danes na sodobni ples pogledale praktično, z vidika dela in preživetja. Za hip se bomo odmaknile od ideje »Umetnost über alles«, pri kateri ustvarjalka žrtvuje dostojanstveno življenje za višji cilj ustvarjanja, pri čemer samo izbrane pridobijo prepoznavnost in vstopnico na zeleno vejo, vse ostale pa amatersko capljajo po obronkih preživetja v upanju, da se jih enkrat le dotakne božja roka in z dostojnim plačilom nagradi pravega genija v njih. 

Pustimo torej za hip vprašanja izjemnosti in se posvetimo temu, kako dajejo kruh na mizo tiste, ki so doma v sodobnem plesu. Kaj se dogaja z mladimi, neuveljavljenimi ustvarjalkami, ki prehajajo iz vloge prejemnic znanja v vlogo producentk umetniških vsebin, in kako je ta prehod v lastno preživljanje s sodobnim plesom čutiti na naših tleh? Poskusimo orisati računico preživetja za te srečnice, ki so se brezglavo in trapasto zaljubile v to obliko odrske umetnosti, zdaj pa bi rade od te ljubezni še jedle in spale na toplem. O pogojih delovanja smo se pogovarjale z mladimi plesalkami sodobnega plesa, Saro Janašković, Emo Križič, Julijo Pečnikar ter Kajo Marion Ribnikar. Nevidnost prekarne situacije opiše Sara Janašković.

Izjava.

V sferi sodobnega plesa se bije tihi boj. Za preživetje ustvarjalke kot posameznice, za obstoj umetniške prakse, za vidnost vsakega posameznega izraza in vpletenih oseb, za priložnosti neuveljavljenih in prekaljenih, za dostopno in dostojno delo na področju. Pogoji delovanja v sodobnem plesu, kolikor ta sploh še obstaja, so pri nas ne glede na koronavirusno krizo nemogoči. Delovni profil sodobne plesalke je težko splošno določiti. Na svojem primeru to pojasni Janašković. 

Izjava.

Samozaposleni v kulturi so po definiciji državne uprave, citiramo, »ustvarjalci na področju kulture, ki samostojno opravljajo specializirani poklic s področja kulture«, konec navedka. Samostojno opravljajo poklic. Hm, samostojno, ja. Opravljajo poklic. Ja, recimo. Aha, kaj že manjka? Odgovor ponudi Janašković.

Izjava.

Status samozaposlene predvideva dohodke. Dovolj dohodkov, da si v izhodišču sama kriješ prispevke za socialno varnost, potem pa še za jest’, spat’ in Facebook promocijo. Razen če tvoje delo predstavlja izjemen kulturni prispevek – potem si upravičena do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Pridobitev te pravice je seveda spet pasji kašelj, saj sem spada, citiramo, »državna nagrada na področju kulture oziroma nagrada, ki jo podeljujejo primerljiva stanovska društva, primerljiva mednarodna nagrada ali priznanje, dokumentirane kritike oziroma objave v strokovni literaturi, odmevnost v domači in mednarodni javnosti«, konec citata. Easy štart, ni kaj. 

Kako se s situacijo spoprijemajo mlade plesalke? Ema Križič jo rešuje s pravo službo.

Izjava.

Julija Pečnikar na drugačen način prepoznava težavnost preživljanja s plesom in je zato vpisana v razvid nezaposlenih na zavodu za zaposlovanje.

Izjava.

Finančno se torej ne izide, tudi če ti država plačuje prispevke – kot mlada, neuveljavljena umetnica nimaš možnosti za zaposlitev, s katero bi zaslužila dovolj za preživetje. V trenutnem politično-ekonomskem sistemu, v katerem se naši vrednost in strokovnost merita s količino zasluženega denarja in možnostjo pridobitve zaposlitve, slabi pogoji za delo v sodobnem plesu negativno vplivajo tudi na samozaznavo in samopodobo ustvarjalk. Komentira Janašković.

Izjava.

Pomanjkanje varne redne zaposlitve se nadomešča s prekarnim projektnim delom, ki ne omogoča dostojnega finančno neodvisnega bivanja. Pozornost posameznice je po modi à la prekariat tako na tedenski ravni deljena na sedemintrideset različnih stvari. Kot mlada, uveljavljajoča se umetnica imaš sprva še vero v meritokratski sistem, da zate na sceni prostor bo, če boš le dovolj delala. V resnici si je trenutno z ogromno samoiniciative in večinoma brez mentorstva, kakršnega koli vodstva ali strokovne podpore treba najprej izboriti že same pogoje za delo. Primerjavo s stanjem v tujini poda Križič.

Izjava.

Mladi neuveljavljeni plesalki je težko verjeti, da je profesionalka – to naj bi bili ljudje, ki se z nečim poklicno ukvarjajo. Torej poklic kot služba, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin. V času, ko se preživljanje prostega časa komodificira ter spreminja v profitno dejavnost ali vsaj v pridobivanje človeškega kapitala, se profesionalne, strokovne dejavnosti spreminjajo v hobije. Občutek neizrečenega družbenega pritiska oriše Sara Janašković.

Izjava.

Slovenska neodvisna plesna scena ponuja bolj malo možnosti za vključitev novih akterk. Več možnosti sodelovanja imaš, če te producentke in umetniške sodelavke že poznajo, tako da si k projektom povabljena. Odprte avdicije so v Sloveniji prej izjema kot pravilo. 

Med redke dobre priložnosti sodijo pobuda Plesnega teatra Ljubljana z razpisom za produkcijo prvenca ter štipendije festivala Vibra 2019, ki so mladim profesionalnim plesalkam omogočile brezplačno intenzivno izobraževanje na delavnicah. Pobuda Plesna nacionala Zavoda En-Knap v sodelovanju z Društvom za sodobni ples Slovenije in Javnim skladom za kulturne dejavnosti je kot brezplačna prireditev ponujala prijavo za nastop vsakomur in s tem v obdobju nekaj let omogočala strnjen pregled slovenske sodobnoplesne ustvarjalnosti. Tudi nekatere neodvisne organizacije se trudijo zagotoviti dobre pogoje za delo, med katerimi sogovornica Pečnikar izpostavlja zavod Emanat, pod okriljem katerega je nedavno sodelovala v dveh projektih. Kot mlada plesalka je pri njih čutila podporo in trud za zagotavljanje priložnosti za nastope in dobrega plačila. 

Država in za to področje pristojno Ministrstvo za kulturo po mačehovsko zanemarjata strukturne prepreke in ne nudita podpore na področju plesa. Janašković izrazi tesnobni občutek na sceni.

Izjava.

Pogoji dela od plesalke zahtevajo, da v produkcijah hkrati prevzema najrazličnejše vloge – obenem je koreografinja, izvajalka, režiserka, dramaturginja, kostumografka, tehnica, producentka, administratorka, oblikovalka grafične podobe in še kaj. Če ta véliki met uspe pridobiti zadostno pozornost tapravih akterk, se ti mogoče odpro kakšna vrata za nadaljnje delo. Hkrati eksponentno narašča nujnost digitalizacije svojega dela, ki spet zahteva dodatne veščine in spretnosti uporabe družbenih omrežij, videomontaže in digitalnega oglaševanja ter seveda čas. Digitalno prisotnost kot pomembno izpostavlja tudi Sara Janašković.

Izjava.

Za delo – ustvarjanje in redne prakse – pri nas ni na voljo dovolj prostorov. Redke so srečnice, ki so si ustvarile svoje prostore oziroma delujejo pod okriljem določene organizacije. Ostale, ki niso vezane na določeno produkcijsko hišo, te možnosti nimajo. V Sloveniji tudi ni ustanove, ki bi za simbolično ceno ponujala najem vadbenih prostorov, za kar je v tujini – vsaj v večjih mestih in plesnih središčih – že poskrbljeno. Primeri takšnih centrov so na primer Theaterhaus Mitte v Berlinu, SÍN Arts Centre in Jurányi Ház v Budimpešti ter Polo Cultural Gaivotas Boavista v Lizboni. V teh in podobnih ustanovah za simbolično ceno kakšnega evra na uro ali dan, ponekod tudi zastonj, dobiš na voljo vadbene prostore v solidnem stanju. Stalni problem pomanjkanja prostorov za delo v Sloveniji komentira Janašković.

Izjava.

Za hip je leta 2012 zasijalo upanje, ko smo se z ustanovitvijo državnega sodobnoplesnega kulturnega zavoda Center sodobnih plesnih umetnosti približale idejam o začetkih formiranja povezujoče institucionalne podpore razpršenemu življu slovenske sodobnoplesne scene. Toda kakor hitro se je zvezda prižgala, je tudi ugasnila. Zavod je po enem letu od ustanovitve Janševa vlada ukinila in po vodi so splavale želje po institucionalizaciji sodobnega plesa, povezljivosti scene, zagovorniških strukturah, financiranjih in splošni večji sistematizirani podpori. 

Poligona tako za mlajše ustvarjalce ni. Manjka vsaj nekaj prostorov, kjer bi bilo možno delati več, izmenjava med umetnico in publiko pa bi bila pogostejša in bolj sproščena. Več prikazov del v procesu, krajših raziskav in drugih formatov prezentacije del, predvsem pa več izmenjave, kar v drugih državah že funkcionira. Mlade ustvarjalke pri nas so že prilagodljive in polne idej, vajeti pa so v rokah okostenele birokracije. Komentira Janašković.

Izjava.

Eden ključnih pogojev za dobro kontinuirano delo v polju plesa so redne jutranje skupne plesne prakse, ki pomagajo dolgoročno zagotavljati in ohranjati profesionalno raven, predvsem pa vzpostavljajo prostor za profesionalno povezovanje scene. Rednih dopoldanskih klasov za plesalke pri nas trenutno spet ni. Bili so mnogi poskusi, na primer KlasJe in Move!. Iniciative, ki so večkrat vzniknile na pobudo različnih posameznikov in organizacij, gostil pa jih je Plesni teater Ljubljana, so vsakič znova propadle zaradi premajhne udeležbe. Vseprisotno apatijo ob dejstvu, da je slovenska scena na psu, izpostavi Janašković.

Izjava.

In kaj zdaj? Nastopi so odpovedani, dotiki prepovedani, družbena koreografija diktira razdaljo. Ples je zreduciran na intelektualno delo, teorijo brez prakse, ki naj bi jo naslavljala. Za sodobni ples so ključne skupnosti ter izmenjave in sodelovanja znotraj njih. Med pandemijo covida-19 se je izkazalo, kako zelo je pri delu plesalke, plačanem ali ne, pomemben stik z drugimi. Ustvarjalni procesi so se skrčili, pozornost se je preselila na druga vprašanja in področja. Trenutne razmere izpostavljajo v oči bodečo strukturno grozo za delovni profil sodobne plesalke pri nas. Kratkoročno delujoče preživetvene strategije, ki so jih plesalke vsaka zase vzpostavile v časih pred zaprtjem javnega življenja, so zdaj neuporabne. In če je ples v času zaprtja že sam po sebi zajebana stvar, ugotavljamo, da je pri nas zaradi sistemske črne luknje še toliko bolj zajebana. Najbolj divje sanje o skoku s psa na konja, ki si jih najbrž lahko drzne sanjati sodobna plesalka pri nas, pa so še vedno ustanovitev tistega centra sodobnih plesnih umetnosti. Do kdaj še?

 

Hud kašelj ob hladnih razmerah muči vajenko Tino. Lektorirala je Nataša, tehniciral je Makis, brala sva Rasto in Špela.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.