Prah se od nedavnega napada na sedež francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo še ni polegel in se zgleda še lep čas ne bo. Gre za tragedijo, ki bo morala prenesti še mnogo poskusov politične instrumentalizacije s strani celega političnega spektra, posebej skrajnih desničarskih strank, skupin in klenih Evropejcev, ki so dobili nov dokaz za teze o domnevnem muslimanskem razžiranju civiliziranega evropskega družbenega telesa. Seveda je levica širom medijev hitro skočila v zrak in takoj opozorila na dvoličnost državnikov, ki so izrazili lastno bolečino in zaskrbljenost. Puhlice o svobodi govora ali nenasilju postanejo nevzdržne, še posebej ko prihajajo iz ust takih prvoborcev za svobodo, kakor so denimo Erdogan ali francoski esteblišment, katerega zavzemanje za vrednote razsvetljenstva je mogoče še danes preveriti širom Afrike. Afrike, katere malce večje tegobe se določenemu delu sveta ne zdijo zelo relevantne, glede na to, da je nedavni pokol bistveno večjega števila ljudi v Nigeriji ostal precej neopažen zaradi vseprisotnosti vsebin o pariški tragediji.

Kako to, da je umor dvanajstih ljudi reprezentiran kot bistveno večja težava kot umor dva tisočih? Velik del odgovora je skrit v predstavi, ki temelji na poenostavljajočem načinu mišljenja, na diskurzu, ki vidi Afriko kot homogen sprimek kaosa, medplemenskega in sektaškega nasilja ter večne nemožnosti izgradnje stabilnih demokratičnih institucij. Na drugi strani Zahod, prostor, ki sicer ima svoje pomanjkljivosti, vendar vseeno funkcionira znotraj nekega ohlapno začrtanega okvira svobode, varnosti in civilizacijske kontinuitete. Pokol je tako rekoč vsakdan Afrike, njej lastna resničnost, za katero lahko sicer pod krinko nadute in pokroviteljske krivde rečemo, da je produkt kolonialnega vmešavanja, ki je razbilo neke vrste raj plemenitih divjakov. Toda s tem smo zagrešili intelektualno napako, kaj napako, zločin, ki kljub vsemu kesu evropskega človeka zreducira cel kontinent na raven otroka, ki smo ga neupravičeno pretepali in se je spridil v psihopata, da ga sedaj lahko le pomilujemo in mu skušamo preprečiti, da bi škodoval sebi in drugim.

Kaj ima ta ovinek z nedavnimi dogodki v Parizu? Reduciranje celih področij sveta, religij in etničnih skupin na homogene tvorbe, ki nam kar vsiljuje huntingtonovosko logiko različnih civilizacij, je morda glavna miselna težava, ki se je pokazala v najrazličnejših odzivih na nedavne dogodke. Tako imamo na eni strani absurdni rasistični narativ civiliziranega zahoda proti islamskemu barbarstvu, na drugi strani pa precej abstraktno pripoved o zahodu in njegovem imperializmu kot bolj ali manj edini aktivni sili v svetovnem dogajanju. Zahodni imperializem predstavlja tako zlo, da je tako rekoč vsako upiranje njegovim lovkam ne glede na konkretno vsebino in stopnjo obskurantizma specifičnega upora deloma legitimirano kot odpor šibkih in zatiranih, čeprav lahko prinaša drugačno ter celo bolj intenzivno zatiranje. Temu navadno sledijo tirade, kot je v najnovejšem primeru spet ta o inherentni dobronamernosti religij, ki so instrumentalizirane s strani nekih aktualnih politični situacij. Z drugimi besedami – če je kaj narobe v islamskem svetu, je kriv Zahod.

Pustimo enkrat za spremembo ob strani stopnjo upravičenosti zadnjega narativa – o tem, da je imperializem bistveno odgovoren za velik del tragedij, ki se dogajajo po svetu, je nemara nesmiselno izgubljati besede. Problematizirati je treba način, kako se to dejstvo predstavlja in kako je mišljeno. Obe zgodbi, poimenujmo jih ''desna'' in ''leva'' različica, namreč nosita v sebi neko logiko, ki ju združuje bistveno bolj, kot bi si želeli. Tako imamo v popularnih predstavah odnosov med t. i. Zahodom in t. i. islamskim svetom polarno delitev, pri kateri imamo dva homogena člena, ki si v dveh različicah izmenjata pozitivni in negativni predznak, medtem pa je način postavitve akterjev precej podoben.

Imeti monolitno predstavo neke ''kulturne'' skupine je enako narobe, če ima za nas ta skupina pozitivni, nevtralni ali negativni predznak, saj navkljub vsej dobronamernosti pozitivnega rasizma ta funkcionira po osnovnih parametrih slike plemensko razdeljenega sveta, ki je eden od ideoloških motorjev zakrivanja kompleksnejših vzrokov družbenih trenj.

Tako je mogoče socialno bombo pariških getov in drugih, bistveno bolj problematičnih žarišč po svetu maskirati kot ekskluzivni problem trenja različnih kulturnih norm, medtem ko je v drugi plan postavljena socialna problematika, ki v resnici vzpostavlja plodna tla za množenje raznoraznih nevarnih odgovorov. Da, reči ''Je suis Charlie'' je hipokritična izjava, ki privilegira vlogo ene tragedije nad drugo in ki ji je tako ali tako usojeno biti slogan ksenofobij in šovinizmov. Po drugi strani pa je naravnost absurdno, kako se je pri več komentatorjih na levici, denimo Richardu Seymourju, pojavila neka implicitna delna apologija dotičnega pokola - v stilu ''pa vendar se gre za bad guye'' - ki je sicer vsebovala vsa ustrezna varovala à la kratek pripis o nedopustnosti kakršnegakoli ubijanja v zadnjem odstavku po dolgem naštevanju vseh grehov dotične publikacije. Pri nas pa smo na strani Danesjenovdan lahko zasledili precej absurdno pojasnilo, da se je problem skrival v kritiki islama preko vizualnega medija in da bi Charlie moral raje snemati pesmi, kar nekako nejasno predpostavlja, da je smešenje islama za pravovernike manjši greh kakor slikovne reprezentacije.

Ta delna, sicer nikakor eksplicitna, a vendar implicitna ''tout comprendre c'est tout pardonner'' apologija je simptom neke ideje, ki se je skozi drugo polovico dvajsetega stoletja počasi vsilila v našo zavest, ideje o legitimnosti nekega nazora, če je le-tega mogoče subsumirati pod ''kulturo''. Tako postane, če že ne popolnoma, pa vsaj precej bolj opravičljivo reagirati na žalitev lastnega prepričanja s skrajnim nasiljem, navkljub nominalnemu nasprotovanju le-temu. S pristankom na tako logiko izgubimo enega najdragocenejših delov tradicije razsvetljenstva, ki šele preko univerzalnega okvirja tolerance omogoča mnenjski in prepričanjski pluralizem.

Nekatere karikature Charlieja Hebdoja so bile onkraj meja dobrega okusa. Politično angažirana kritičnost pač ni isto kot vztrajno negativno prikazovanje islama in sumljivo etnično enoličnih likov. Toda sankcioniranje žaljenja z umorom je tisto, ki ga je treba imeti za zločin. Podobno porečevljen islam je tudi v ozadju ideje o napadu kot delu izoliranih črnih ovc, ki da za njimi ne stoji nobeno specifično prepričanje, dočimer so bile ideološke simpatije napadalcev jasno izražene. Noben svetovni nazor, ki na provokacijo odgovarja na tako pretiran način, ne more biti nekaj, kar lahko na kakršenkoli način opravičimo.

A hkrati je mogoče trditi, da so bila to dejanja, ki ne izkazujejo neke notranje narave islama. Islam kvečjemu predstavlja, tako kot vsaka religija in vsak svetovno-nazorski okvir, bojno polje, znotraj katerega se različne struje, nekatere progresivne in nekatere reakcionarne, borijo za prevlado. Zato je zastavitev konflikta med domnevno evropskim razsvetljenstvom in islamskim svetom, pa četudi tej konfuzni predstavi slednjega dodelimo enako mero dignitete, tista, ki je inherentno rasistična. Reči, da je islam nespravljiv z univerzalnimi razsvetljenskimi vrednotami, ne pomeni nič drugega kot njegovo intelektualno getoizacijo, tudi če zadeva tako na videz nepomembne stvari, kot je pristajanje na vizualne reprezentacije.

Ultimativni šovinizem pa se skriva v mišljenju razsvetljenske univerzalnosti kot neke evropske lastnine, ob pozabi dejstva, da gre za skupni projekt, za katerega je doprinos islama v nekem predhodnem zgodovinskem trenutku ravno tako soodgovoren. Skrajno negativne tendence v islamu, ravno tako kot skrajno negativne tendence na Zahodu, se lahko namreč zares odpravijo le preko njunega nadaljnjega vključevanja v univerzalni projekt. Posledice logike mi-oni, ki je obenem logika spet vzhajajočega evropskega nacionalizma in multikulturalistične levo-liberalne struje, so le poglabljanja trenj.