11. 9. 2015 – 16.00

Človeško, prečloveško …

Naj že od začetka ne bo pomote: ta tekst prihaja s strani, ki je beguncem in migrantom vobče izrazito naklonjena, ki zagovarja različne načine podpore beguncem, ki so jih v samoorganizaciji prikazali številni ljudje v Evropi, in ki zagovarja probegunsko državno politiko. Kritika, ki sledi, je torej notranja. Nanaša se na prevladujočo, celo hegemonsko probegunsko linijo, tisto, ki trenutno begunsko situacijo vidi kot humanitarno krizo in ki kot glavno orodje za njeno premaganje vidi sočutje.

Zdi se, da je to sočutje sestavljeno iz treh glavnih elementov. Prvi je afekt, ki se pojavlja v odnosu do trpečih v obdobju prevlade nečesa, čemur Badiou pravi živalski humanizem. Živalski humanizem se pojavlja kot surogat emancipacijskih politik v obdobju restavracije kapitalizma. Ljudem pripisuje pravice kot pripadnikom neke biološke vrste. Vemo, da imajo človekove pravice buržoazne izvore, pa vendarle so v različnih zgodovinskih situacijah znale odigrati tudi kakšno progresivno vlogo; in če uspejo denimo v Franciji vsaj na določenih poljih ohranjati egalitarno prakso republike, so še vedno nekaj vredne.

A danes prevladujoča verzija človekovih pravic je vendarle izrazito reakcionarna, apolitična in biološko esencialistična. In res, kadar nam razsvetljeni srednji sloji, predvsem razni tipi javnih intelektualcev, servirajo podobe objokanih mater ali utopljenih otrok, se je zelo težko izogniti občutku, da gre za tisti tip sočutja, ki nam ga servirajo vulgarni zagovorniki vegetarijanstva, kadar se sklicujejo na lepe in žalostne oči prašičev na fotkah iz približanega zornega kota. Tu ni poanta v degradiranju živali; nasprotno, poanta je v tem, da je emancipatorna politika v odnosu do soljudi ali živali mogoča samo, kolikor o njih prenehamo razmišljati v okvirih biološke vrste. Če bolje pomislimo - na lepe oči živali zelo pogosto padajo tudi zagrizeni mesojedci.

Drugi element izhaja iz tega, da se ljudje, ki izražajo sočutje v okvirih živalskega humanizma, v nekem smislu zavedajo bednosti tega sočutja. Stopnjevanje deklariranega sočutja, ki se zelo hitro poda v obsodbe o nečlovečnosti drugih, izhaja iz (pol)zavedanja o tem manku. Gre za prepričevanje samih sebe. Tretji, komplementarni element, pa je element elitizma do ljudi, ki ne izražajo sočutja. Tako kot prva dva tudi ta služi “dehumanizaciji”; če živalski humanizem dehumanizira begunce, elitizem v sočutju dehumanizira domnevno nestrpne ljudi. Vedno več je obtožb o nečlovečnosti, obseg nečlovečnih se nezadržno širi in biti nečlovečen pomeni ravno nekaj takega kot ne biti človek.

Pri vsem tem se pozablja na dobri stari razredni boj. Veliko evropskih državljanov je, ki so podvrženi popolnemu opustošenju delavskih kultur, dostojnih mezd in minimalnih delavskih standardov. In to opustošenje je v ključni meri podprto s strani njihovih držav. Dotok beguncev lahko pomeni novo stopnjo dumpinga, simbolno višje vrednotenje beguncev od domačih prebivalcev … v državi, kot je Slovenija, kjer je vladajoči razred liberalni srednji razred, ki je v precejšnji meri instrumentaliziral državo, in kjer posledično vlada še izjemno visoka stopnja pravnih krivic, birokratskih absurdov in kulturnega elitizma v odnosu do domnevno nekultiviranih množic (recimo pod rasističnim pojmom Slovenceljnev), pa sočutje do beguncev, ki ga izkazuje taisti razred skozi svoja progresistična glasila, izpade izjemno cinično v slabšem pomenu te besede. Nenaklonjeni odzivi na begunce so tu popolnoma pričakovani, sočutništvo recimo Videmška pa med drugim vzbuja še večjo nenaklonjenost. In izjemen razmah površnega protirasističnega in protifašističnega govora po tej logiki pomeni tudi performativno “interpeliranje” nerasističnih in nefašističnih posameznikov ravno v smer teh ideologij. Ne pozabimo, da so sočutneži za svoje sočutje v glavnem plačani.

Nočemo reči, da so vsi, ki so nenaklonjeni beguncem, ljudje, ki prihajajo iz nižjih slojev, zgolj to, da v nasprotju s predstavo mnogi med njimi iz njih dejansko izhajajo in da njihova nenaklonjenost izvira iz popolnoma adekvatne percepcije države, kakor se jim kaže v njihovi perspektivi. Če so zaključki neadekvatni, so tudi zato, ker jih del javnosti neprestano prepričuje, da so fašisti in rasisti, in ker nimajo možnosti participacije v javnem govoru in odločanju. Površni protifašistični govor dosega v največji meri dodatno delitev med tukajšnjimi in prihajajočimi delavci. Prispeva k uresničevanju klasičnega scenarija “deli in vladaj”.

Ob vsem tem se je treba zavedati tudi, da ne drži, da so vlade vseh evropskih držav deklarativno nenaklonjene prihodu beguncev. Nemški vrh (torej vrh ključne države evropskega gospodarskega centra) že ves čas uporablja izrazito probegunski diskurz. Tega fenomena na tem mestu ni mogoče analizirati, treba pa je opozoriti na nekaj – na izjemno podobnost konservativnih in liberalnih diskurzov. Oboji se namreč osrediščajo okoli vprašanja človečnosti: konservativci odrekajo človečnost kulturam priseljencev; liberalci odrekajo človečnost konservativcem. Oboji se obkladajo z zelo redkimi primeri; eni opozarjajo na posilstva s strani beguncev, drugi na neonacistične fizične napade. V tej vulgarnosti niso liberalci nič manj udeleženi. Obenem pa sprejmejo konservativni govor, ko se na vse pretege trudijo zanikati prisotnost ekonomskih migrantov med begunci, kot bi bilo biti ekonomski migrant zločin, kot bi bilo nelegitimno biti delavec v iskanju višje mezde.

Skratka, begunska kriza morda bolj kot karkoli drugega kaže na neko veliko gnilost evropske politike in na njeno skrajno nihilističnost. Ali ni prevlada vsesplošnega kriterija človeškosti in sočutja nekaj, kar je Nietzsche, ta najpomembnejši mislec nihilizma, videl kot znak najvišje stopnje le-tega? Ali ni Deleuze opozarjal na Nietzschejevo misel, da po propadu krščanstva na izpraznjeno mesto boga nikoli ne bi smel stopiti človek, kvečjemu neki čezčlovek?

Parafrazirajmo še Marxa in Engelsa: pošast hodi po Evropi, pošast beguncev. Pošast, ki je še strašnejša od tiste, ki jo je videl Marx. Je namreč trojna. Begunci kličejo k vrnitvi k razrednemu vprašanju, prevladi nihilizma, obenem pa so največja religiozna skupina v postreligiozni nihilistični Evropi. Gre torej za nekaj, kar močno presega humanitarno razsežnost.

 

Tovarišice in tovariši, sestre in bratje, begunke in begunci, dobrodošli!

Aktualno-politične oznake

Dodaj komentar

Komentiraj