Kako iz poezije narediti nastop

Kako iz poezije narediti nastop

Recenzija dogodka
29. 8. 2012 - 13.00

Podoba pesnika kot nepoboljšljivega boema, ki rad loka pridelke vinskih goric, je v deželi Prešernovih sinov precej močna. Tako se človek niti ne začudi pretirano, ko vidi v imenu štiridnevnega stihoklepaškega druženja na Ptuju združena poezijo in vino. Organizatorjem gre v vsakem primeru pohvala, da so poezijo postavili v nove kontekste: če si krevsal po ulicah, si jo lahko našel zavito v prazne vinske steklenice, zapisano na barvite lampijone in zataknjeno za okenske police. Poseben mik so pomenila zasebna branja, namenjena manjšemu krogu poslušalcev in skrita po ptujskih dvoriščih, in pa velika večerna branja, ki jih je vedno spremljal poln in domišljeno okrašen Vrazov trg. Za razliko od slabše obiskanih in slabše dekoriranih literarnih dogodkov ter raznih pesniških večerov, ki se tekom leta odvijajo kjer-si-že-bodi, je šlo v primeru Dni poezije in vina za občutek, da večine občinstva ne sestavljajo mame, očetje ali prijatelji nastopajočih in da se torej poezija prebija iz nekega zasebnega kroga, v katerem sicer tolikokrat obtiči. Odpira pa taka recepcija druga vprašanja.

Ob branju poezije v tišini svoje sobe lahko nekako zanemarimo empiričnega avtorja, ob nastopu pa ga ne moremo odmisliti tako zlahka. Zato je pomembno, kako se reprezentira ali grše rečeno, kako se zna na odru prodati. Gre za precej radikalno spremembo medija: tako kot obstajajo knjige, ki so napisane le zato, da bodo po njih posneli film, in knjige, po katerih je film bojda nemogoče posneti, tako obstaja tudi poezija, ki je na odrski nastop lažje prenosljiva in je tako v neki začetni primerjalni prednosti. Ta pa nima vedno nujno veze z njeno kvaliteto.

Lep primer tega je bil zaključni sobotni večer in nastop Milana Jesiha, ki mu je pri Študentski založbi pravkar izšel tisočstranski špeh, ki obsega njegove zbrane pesmi. Javna tajna je, da gre za enega večjih virtuozov slovenskega jezika, ki v današnji vladavini prostega verza zbuja občudovanje s svojim lucidnim obvladovanjem zafrknjenih verznih form, kot je recimo sonet. Kljub umetelnosti in korespondiranju s slovensko literarno tradicijo mu v sodobnem jeziku uspeva govoriti o življenjsko resničnih stvareh, kot je spoznanje polnosti bivanja v sedanjem zdaju ali pa o postkoitalnem spleenu. Govorimo torej o človeku, ki je že za časa življenja postal del kanona in to z vso pravico.

Ravno pri njem pa je na sobotnem velikem branju preskok med medijema večino časa najbolj bodel. Čisto tehnična pomanjkljivost je bila odsotnost diaprojekcije, na kateri bi se izpisovala brana pesem, za kar je bilo poskrbljeno pri vseh tujih avtorjih. To bi bilo pomembno tudi za občutje natančno skonstruirane celote z doslednim prepletanjem rim. Tako so bili aplavzi publike z vsako pesmijo vidno bolj medli in so predstavljali boleč kontrast Jesihovemu predhodniku, katalonskemu pesniku Eduardu Escoffetu, ki je bil istega večera daleč najbolj performativen. Zdelo se je, da bi lahko prodajal največje buče, pa bi s tlačenjem časopisnega papirja v usta in uporabo dveh diktafonov, ki sta ga včasih odzvanjala, včasih napovedovala, včasih pa govorila čisto po svoje, še vedno dobil publiko na svojo stran. Njegov nastop je bil premišljen in zato je uspel. Tudi njegova poezija je s svojo ritmično repetitivnostjo, s katero našteva, kaj vse pomenijo besede, kot so ženska, človek ali strah, zelo dovzetna za odrsko izvedbo – veliko bolj od Jesihove. A treba je priznati, da se Jesih nikakor ni trudil biti všečen na način svojega predhodnika ali kramljajočega Poljaka Andrzeja Sosnowskega, ki je s svojim umirjenim branjem ustvarjal atmosfero prijetno zadimljene beznice, kjer nam govori zgodbo svojega življenja. Jesihova komunikacija s publiko je bila razen zaključnih iskrenih korektnosti nična in nasploh je spominjal na marsikatero lastnost, zaradi katerih se pesniških večerov drži določena stigma dogodka, ki ne ve točno, kaj želi biti. V tej krizi identitete ostaja v vmesnem prostoru med poezijo v knjigi in odrskih nastopom. Ali to ljudje razumejo kot ignoranco ali kot izraz samozadostne veličine, ki ne potrebuje raznih trikov in simpatičnih manipulacij za pridobitev njihovih simpatij, bi bilo zanimivo anketno vprašanje.
A vendar sledi v tej zgodbi veliki preobrat, ki pa vendar ne sme zamegliti celotne slike: kot izkušen kvartopirec, ki se pred nasprotniki dela malo butastega, potem pa jih z veščo roko gospodinje oskubi kot nebogljene kokoške, tako je tudi Jesih zamirajočim aplavzom vrgel bombo v obliki poetične obdelave prdca. Če vemo, da je bila leta 1801 izdana malo znana knjižica pesmi Pavla Knobla, ki je v analih literarne zgodovine zapisana kot prva slovenska posvetna pesniška zbirka in v kateri je brez sramu tematiziran jetnik, ki vsake toliko ubeži iz telesa oz. črevesja vsakega človeka, potem smo lahko prepoznali mojstrov intertekstualni pomežik, ki je sicer nizko tematiko odrešil statusa banalne gostilniške kvante. Jesih je tako kljub neprepričljivem nastopu, med katerim je le redko odvrnil pogled od knjige pred sabo, znal izbrati tak zaključek, da mu je publika z navdušenjem zaploskala. Če ne drugega, je znal izbrati prave pesmi za zaključni krešendo, ki nasploh ponavadi umanjka pri raznih literarnih večerih.

S popularizacijo tovrstnih dogodkov se pesnik vedno bolj kaže kot možnost one-man-banda, ki gre lahko v nastopu tako v minimalizem kot v barok. Če hoče biti učinkovit, mora najprej biti sam svoj dober frontman. Vprašanje je, koliko lahko nastop popravi slabo poezijo in obratno, koliko lahko zminira dobro. In ali pri nastopu s poezijo še lahko govorimo le o poeziji kot pisani besedi ali pa bi morali govoriti o pesniškem nastopu kot o nekem s poezijo sicer povezanim, a vendar različnem žanru, ki ima svoja pravila? Ontološka vprašanja na stran, določena poezija kot tista Eduarda Escoffeta bo ostala v spominu kot dobro izveden performans, kakšna druga kot npr. Jesihova pa bo, če še ni, zares prišla v spomin v pofestivalskih dneh, ko bo v tišini sobe v bralcu sprožala pekel in nebo.

Od poezije je bil v stanju globoke vinjenosti Robert K.
 

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness