Javni prostor in kultura v Sloveniji toneta zelo nizko.  Dovolj, da se v družbi  spodobnih ljudi pogosto pojavijo vprašanja tipa, ali je to stanje bolje komentirati ali ignorirati. Napisati recenzijo neke neumno hajpane knjige ali se je ne pritakniti? Se odzvati na retardiran poskus polemike  s strani nekega kulturnika, ali v samoti ohraniti čast? Kdaj je nekaj preveč nizko in kdaj je intervencija strateško potrebna? Težka vprašanja.

No, tokrat si nisem mogel kaj. V Beštrovi oceni letošnjega Kresnika sem razbral nek odlomek iz recenzije romana Urnebes Iztoka Vrenčurja, ki jo je napisala Tina Vriščaj za LUD Literaturo. Revije sicer že dolgo ne berem – tu in tam sem objavil kakšen svoj tekst, zaradi honorarja pač, s čimer pa prekinjam. Ko sem prebral citat, sem zapadel v stanje tistega paradoksalno pričakovanega šoka, ki vedno znova pride ob soočenju z v uvodu omenjenim stanjem. Pravzaprav gre za dva citata, ki ju Bešter spretno in smotrno združi in ju navajam v njuni združenosti.

»Čustva so večinoma izključena, manifestacije zla pa nimajo širše razlage, niso vpete v zapletene okoliščine in ne prinašajo posledic. Zlo je razosebljeno, vzpostavil bi ga lahko šele subjekt s svojim čustvenim in vrednostnim odnosom do njega, kakršnega v knjigi ni.« Pravi še, da si težko »predstavljam človeka, ki v branju Urnebesa uživa. Če bi mi kdo rekel, da mu je roman všeč, bi vanj podvomila. Zazdel bi se mi sumljiv kot človek ali vsaj negotov kot bralec.«

Tina Vrščaj je članica žirije Kresnika in v prvem citiranem delu pač naredi pričakovano neumno potezo, ki je ponovitev poteze iz njene kritike Mozetičevega underground romana Objemi norosti , ko povsem dobrodošlo odsotnost provincialnega malomeščanskega sentimenta zamenja z odsotnostjo vzročnosti – in temu doda še ščepec tetkaste homofobije. Tako pri Vrenčurju kot pri Mozetiču je vzročnost še kako prisotna, artikulirana na inovativne in sofisticirane načine, ki zahtevajo nekaj nekonvencionalne bralske kilometrine in morebiti tudi teoretske izobrazbe. Vrenčurjevemu romanu sem sam napisal spremno besedo, nisem pa ga tudi uredil, kot zmotno piše v kolofonu. Mislim, da bi ga bilo zlahka povezati s pojavi kot sta cyberpunk ali new werd, ki v književno relevantnih področjih vzbujajo ali so vzbujali številne razprave najvišjega intelektualnega ranga. Ne dvomim niti, da bi Urnebes zlahka prestal soočenje z ustreznim miljejem v tujini, kar je bilo že nakazano.

Večji problem kot nezmožnost Vrščaj, da bi brala izzivalno književnost, ki je je trenutno na margini resnično veliko, kar ji omogoča sedenje v žiriji Kresnika, predstavlja njen sklep, ki iz tega sledi. Če je roman komu vendarle všeč, se ji zdi  sumljiv kot človek. To pa je že trenutek, ko je vedno bolj razvijajoči se opozicijski kritiki treba dodati še neka opažanja o fašistoidnosti kritiziranega miljeja. Ko rečem fašistoidnosti, tega ne mislim metaforično, temveč precej dobsedno.

Ponovimo še enkrat, ponavljajmo, dokler bo treba. Kultura je ključni ideološki aparat države in se v aktualni, degradirani obliki, začne pojavljati ob osamosvojitvi. Zaradi določenih geozgodovinskih razlogov pride do zgoščevanja in prepletanja elit, ki poskušajo na nični podlagi neobstoječe tradicije organizirati neka pravila delovanja vladajočega razreda, pri čemer ima velik pomen kultura. Imidž kulture je bistven za njegovo identiteto in ga že dve desetletji vsiljuje preostanku prebivalcev države. Žal zaradi manka tradicije ne uspe formulirati ustrezne razredne etike ali ideologije, in mora se zadovoljiti s krpanjem preko puhlic. Zato mu ne uspe vzgojiti sposobnih kadrov, ki bi režim lahko dolgoročno reproducirali, recimo dobrih kritikov.  Vse, kar mu ostaja, je mreženje. Ko pa si odvisen od mreženja, si odvisen tudi od osebnostnih lastnosti posameznikov, s katerimi se mrežiš. Javni prostor je uničen, nadomestijo pa ga trači, psihologizacije, luknje v ideologiji se nadomeščajo z estetizacijo, ki je ključna poteza slovenske sodobne literature, skupaj z izpovedovanjem, ki v omenjeno logiko natnako sodi, kakor na drugem mestu ugotavlja tudi omenjeni Bešter.

Pomembno je biti dober človek – ustrezen slovenski malomeščan, nekonflikten, poln puhlic, ki jih je treba v neki interpasivnosti ponavljati, da se vzbudi samoiluzija razredne etike. Ni naključje, da tako nemogoč in prisiljen položaj pripelje do patoloških medosebih odnosov na literarnem področju, katerih primer Flisar izraža samo del. Verjemite mi, ti odnosi so bolni.

Vendar to še ni ključna točka mojega izvajanja. Najpomembnejše je to, da sta tako estetizacija kot psihologizacija, kot vemo iz teorije, ključni potezi fašistične politike. In dejansko je ekonomski model literarne scene do neke mere podoben ekonomskemu modelu fašizma, ki se razvije iz monopolnega (para)kapitalizma. Ko se v kulturi pojavi nek tujek, ponavadi razredni – zato je lahko somalomeščan tudi Vojnović – je odziv precej fašistoiden; simbolni linči, ekonomsko nasilje, padec v mitološki diskurz, pogosto z rasističnimi potezami. Delitev na prave ljudi in neprave ljudi, ali pa na ljudi in neljudi je ravno tako osnovna poteza fašizma. Ni naključje niti, da diskurz o dobrih ljudeh pogosto širijo različni nastavljeni glasovi generacije, ki pišejo banalne, bukolike in sentimentalne spise o svojem izseljenstvu, denimo v rubriki pomenljivega imena, Dom in svet na Airbeletrini. Včasih je za to, da lahko razglasimo, da svoje domovine ne damo, treba iti tudi v Ameriko.

Omenili smo že, da se proti temu vzpostavlja močna opozicija. Kot kažeta prispevka Anje Zidar in Vida Beštra, ter seveda tudi širše delovanje neke generacije, se kritika nadaljuje tudi med intelektualci, rojenimi okoli leta 1995. Kar je dober znak, ki pomeni, da se bo nasledstvena linija fašistoidne banalnosti – kot del že razdelovanega družinskega dispozitiva - morda nekje tudi prekinila.

Vsekakor pa je videti, da se v branjevskem moralno zgroženem diskurzu provincialnega 19. stoletja skriva večja nevarnost kot se zdi na prvi pogled.