Korenine mednarodnega dneva žensk so tesno povezane s socialistično feminističnimi gibanji na začetku dvajsetega stoletja. Zgodovinsko izhajajoč iz tega ozadja, praznik ni povezan le z borbo za ozko in abstraktno definirane politične pravice žensk, temveč je močno zraščen s problematiziranjem vloge žensk v kapitalizmu kot produktivnih in hkrati reproduktivnih delavk, zavedajoč se neločljive povezanosti med obojim. Možnost emancipacije žensk je bila videna kot osvoboditev od specifične opresije, ki jo nek segment prebivalstva doživlja v historično edinstveni družbeni formaciji in je na drugi strani del izkoriščanja celotnega proletariata.

Tovrstva kontemplacija se danes na prvi pogled sliši preveč abstraktna in anahronistična, da bi lahko zajela domnevno radikalno drugačno, predvsem pa znatno kompleksnejšo situacijo, v kateri se trenutno nahajamo. Socialistični izvori so v najboljšem primeru vredni le simbolne omembe, ki že implicira domnevno preseženost. Vendar se ob spremljanju dominantnih diskurzov, ki pritičejo mednarodnemu dnevu žensk, a tudi glede na širšo aktivistično feministično stanje pri nas, zdi resnejša vrnitev k izvorom nujna. Predvsem se je ključno vprašati, ali delna sprememba pojavne oblike res pomeni tudi spremembo družbenih procesov, ki za njo stojijo. Naslednji in enako pomemben poudarek je na nekritični rabi koncepta patriarhata kot nečesa nezgodovinskega ali, bolje rečeno, nadzgodovinskega. A patriarhat, kot trdi sociologinja Anna Pollert, v nasprotju s kapitalom nima lastnega gibalnega motorja, ni torej avtonomen subjekt tako kot kapital.

Na to je pomembno pokazati s prstom, saj se dominantni mainstream diskurzi, ki bodo vobče slišani in vidni na današnji dan, poslužujejo predvsem logike učinka spola. Vprašajo se denimo, kako spol deluje v sinergiji z nasiljem nad ženskami, spolnimi stereotipi, sovražnim govorom in tako dalje. Zato se v ozadje potiska vprašanje, zakaj spol sploh deluje. Posledica tovrstnih pristopov je neproduktivna in krožna tavtološkost. Oziroma z besedami marksistične feministke Marthe Gimenez: razlaganje abstraktne moške nadvlade na osnovi pojavov, iz katerih ravno sklepamo na njih. Plemenitosti razkrivanja in opozarjanja na problematičnost seksizma v javnih diskurzih ter problematiziranju dajanja publistične vidnosti tovrstnim osebkom v javnih občilih seveda ne bomo zanikali. Nasprotno. A sporno ostaja dejstvo, da gre za eno glavnih orodij aktivizma danes, vsekakor pa najbolj vidno.

Že skoraj tradicionalno sta festival Rdeče zore in spletni portal spol.si pred mednarodnim dnem žensk za nagrado bodeča neža nominirala najbolj seksistične izjave minulega leta in problematičnost teh izjav tudi utemeljila. Za ponazoritev splošnega etosa diskurzivne linije lahko rahlo arbitrarno navedemo argumentacijo za nominacijo pisatelja Branka Gradišnika: “[g]re za nizanje spolnih stereotipov, na podlagi katerih avtor izjave vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih posameznega spola. Skratka, ponavlja delitev na prirojeno žensko in moško naravo, kot da ne bi bile_i vse_i vzgojene_i - tako se pač berejo podčrtaji - v družbi, pri čemer naj bi bila za ženske rezervirana družbeno manj ugledna in slabše plačana dela. Stara, poznana šovinistična klasika.”

Stara šovinistična klasika, stereotipi torej, na podlagi katerih naj bi se šele osebke ženskega spola prerazporejalo na slabše plačana delovna mesta. Argumentacija na eni strani poda sporočilo o obstoju abstraktnih stereotipov o naravi žensk, njihovo diskurzivno razbitje pa naj bi temeljno prispevalo h koncu ravno tako abstraktnega patriarhata. Po drugi strani hkrati implicira, da gre v prvi vrsti za borbo seksističnih moških za ohranitev lastnih privilegijev, in ne za sistemsko ter ekonomsko problematiko, na katero se lahko ti predsodki šele oprejo.

Na podoben način je soorganizator bodeče neže, spletni portal spol.si, speljal projekt Medijski spol. V grobem je šlo za problematizacijo nerealne reprezentacije in seksualizacije ženskih teles ter slavljenja večje diverzitete prikazanih teles, kar je danes sicer vse uspešnejša marketinška strategija. Vprašanje, zakaj obstoj tovrstnih lepotnih idealov v prvi vrsti prizadane predvsem ženske, ostaja nenaslovljeno. Ni nepomembno, da je projekt sofinanciralo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike. To je seveda tudi dominantni diskurz liberalnega feminizma, ki je še posebej kritično nekritičen ravno v ZDA.

A kaj pomagajo uravnotežene reprezentacije telesa vseh oblik, spolov in spolnih usmerjenosti na reklamnih panojih in v filmih ob dejstvu, da ZDA ne zagotavljajo niti plačanega porodniškega niti starševskega dopusta? Prav tako ne zagotavljajo vrnitve na isto delovno mesto ter nimajo mreže finančno dostopnih vrtcev. Tovrstne politike kakopak ne naslavljajo realnih težav večine žensk in neposredno koristijo oziroma so fokusirane le na njihov majhen delež, to je žensk, ki so relativno dobro finančno situirane.

Takšne debate preobračajo pozornost od procesa repatriarhalizacije, ki se na naših tleh bolj ali manj intenzivno dogaja vse od razpada Jugoslavije. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da so diskurzi identitetnih politik za kapitalistično oblast sprejemljivi, saj so nenevarni in je ne ogrožajo. Čeprav repatriarhalizacija v Sloveniji ni tako očitna kot v drugih tranzitnih državah. Ohraniti ji je namreč uspelo ključne jugoslovanske feministične dosežke: mrežo otroških vrtcev in domov za starostnike, plačane porodniške in starševske dopuste in podobno.

To pa je zgolj relikt socializma, h kateremu se v zadnjem času bolj malo prispeva, resnejše ukvarjanje z omenjenimi dosežki pa niti ni skladno s fiskalnim upravljanjem kapitalistične države. Z njihovim krhanjem se bo položaj žensk močno poslabšal, interese večine žensk pa bodo bolje naslovile konservativne politike s ponujanjem nagrad za rojstva otrok, daljšimi porodniškimi in zaposlovanjem za krajši delovni čas, kar je na dolgi rok problematično in ženske ponovno zapira v zasebno sfero. Glavno vprašanje je torej, kaj lahko naredimo, ko se izgubljajo osnovni temelji ženske emancipacije - njena družbeno-ekonomska narava.

Položaj večine žensk v sodobnem kapitalizmu še vedno oklešča zelo materialen dejavnik, ki v feminističnih razpravah zaradi straha pred esencializmom ostaja tabu: potencialna možnost zanositve. Dasiravno je trditev radikalne feministke Shulamith Firestone, da je ključ do ženske emancipacije v prestavitvi nosečnosti izven telesa ženske, ahistorična, v grobem vzdrži. To hkrati še ne pomeni, da je ta razlika kot taka dejavnost družbene neenakosti, temveč takšna postaja šele v specifičnih družbenih formacijah, denimo v kapitalizmu.

Že sama potencialnost odstotnosti ženske z delovnega mesta je za kapital riskantna. Zato se premalo poudarja, da do popolne družbeno-ekonomske emancipacije žensk v kapitalizmu niti ne more zares priti. To je bilo mogoče doseči le z visoko stopnjo podružbljanja skrbstvenega in reproduktivnega dela. Ne gre za neposreden nastop zoper konkretna gibanja, prej za očitek umanjkanja refleksije, da neka realna emancipacija za veliko večino žensk sistemsko ni možna.