kultura navijanja ali kdo so "naši"?

kultura navijanja ali kdo so "naši"?

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 6. 2012 - 13.00

Sodnikova piščalka zažvižga in na velikem zaslonu se začne odštevati čas. Iz stoterih grl se začnejo viti slogani in vse oči so uprte v usnjen meh, ki se ga 22 mož poskuša dotakniti in ga spraviti v mrežo. To pa vse z namenom, da bo žoga spet prišla ven in se bo gonja lahko ponovno nadaljevala čim večkrat, še preden poslednjič odzvoni. Zaradi postavljanja na stran ene ali druge ekipe lahko pride tudi do fizičnih obračunov. Kako torej živijo tisti, ki se odpravijo na dopust ... gledat tekme?

Klasične sociološke teorije zlahka razložijo posameznikovo poistovetenje s klubom na lokalni ravni. Ker gre za del tvojega življenjskega okolja, ga jemlješ kot del sebe in s tem kot del svoje identitete. Spremljanje športa je namreč predvsem „vikendaškim” gledalcem bolj zanimivo, če si lahko izberejo svojega favorita. Ker tudi sicer spremljanje športnih dogodkov ponavadi poteka na lokalni ravni, v lokalih, klubih ali doma, ima navijač veliko možnosti druženja z enako mislečimi. V primerih športnih društev lahko tistega, ki se ne bo aktivno udeleževal navijanja ob športnih dogodkih, doleti tudi družbena stigma. Torej, ko tako imenovane bližnje druge povezuje želja po udeležbi v nekem športu, naj bi to posledično pomenilo tudi željo po spremljanju le-tega ne glede na ozadje omenjene želje in pa, če je seveda le možno.

Že zapisi iz antike nam pričajo o tekmah, kjer so spodbujali najboljše in častili njihove fizične sposobnosti. V moderni Evropi bolj častimo psihične sposobnosti, kar lahko sklepamo tudi iz povprečne minutaže, ki jo televizijski dnevniki namenjajo športu ali pa na drugi strani, politiki. Tekom stoletij je prenekateri šport namreč dobil oznako zabave za nižje razrede, sploh če govorimo o nogometu in ne o kriketu, golfu ali morda tenisu. »Za nogomet naj ne bi bilo potrebno preveč misliti, to da žogo brcaš, se pa da natrenirati;«, smo lahko nedavno prebrali v anonimni anketi nekega spletnega medija. Znanje upravljanja svojih mišic je torej drugorazredno, kar je sicer v nasprotju s povečanim zanimanjem za zdravo telo v zadnjih nekaj desetletjih na zahodu.

Barbarsko konotacijo je dobilo tudi vpitje, oziroma petje ali skandiranje, ki ga nogometni navijači uporabljajo za spodbujanje igralcev svojega priljubljenega kluba. Spomnimo, kje v zgodovini smo že bili priča tako množičnim skandiranjem, kot so dandanes slišana na tekmi. Že slovanska ljudstva, ki so prispela na tukajšnje področje, so vpitje uvrstila v svojo taktično obrambo proti nasprotnikom v bitki. Vpiti so začeli, ko so prišli do roba gozda, v upanju, da bodo zaradi zastraševanja nasprotniki pobegnili. Četudi športniki pravijo, da na tekmah ne slišijo publike, se vsake toliko vseeno zdrznejo ob krikih iz tribun. V nedavnem intervjuju za BBC se je portugalski reprezentant Christiano Ronaldo ognjevito odzval na vprašanje, kako se počuti, ko mu s tribun vzklikajo ime njegovega največjega rivala, Messija. Z istega evropskega prvenstva pa je znan tudi odziv italijanskega reprezentanta Maria Balotellija, ki je z umorom grozil navijačem, ki so spuščali opičje glasove.

Ena bolj spornih in na splošno v družbi ne preveč sprejetih pritiklin nogometnega navijaštva so tudi spremljajoči pretepi. Tudi na trenutno trajajočem evropskem prvenstvu smo bili priča pretepom med bolj nacionalistično usmerjenimi navijači in obiskovalci od drugod. Ker je pri nekaterih navijačih lokalno identificiranje povezano s pretiranim fanatičnim mišljenjem o superiornosti svojega kvadratka na zemlji, se dostikrat radikalne desničarske skupine kar istoveti z navijaškimi skupinami, kar pa ni vedno vzročno-posledična povezava. Spomnimo se krajše lekcije iz logike: vse, kar je zeleno, ni nujno krokodil, medtem ko je krokodil gotovo zelen.

S prej omenjeno povezavo med skupinami s skrajno desničarsko politično ideologijo in navijaštvom smo se rahlo dotaknili tudi problema nasilja v navijanju. V Veliki Britaniji so se na primer nasilju na stadionih uprli tako, da je kateremukoli udeležencu pretepa lahko dosmrtno prepovedan vstop na enega ali vse stadione v državi. Po svoje vendarle nesporno pa je navijaško dogovarjanje med skupinami za pretep. Navsezadnje ljudje po instinktu še vedno sodimo med teritorialne, v skupinah živeče sesalce, ki torej želimo braniti svoje ozemlje, kar je še bolj poudarjeno pri moškemu spolu zaradi, striktno biološko gledano, povečane želje po obrambi teritorija. V takšnih primerih, kjer se torej skupini zmenita in sta med seboj dogovorjeni za pretep, bi lahko rekli da gre tudi za športni dogodek. Variacija boksa morda. Obe strani sta na licu mesta namreč prostovoljno, povrh vsega se upošteva tudi nekaj pravil. Med drugim, da tistega, ki obleži na tleh, pustiš pri miru in nadaljuješ s tepežem nad drugim. V takšnih primerih bi lahko celo zatrdili, da je nasilni faktor varovalni organ, na primer policija, ki tam ni prostovoljno in mlati vse povprek z namenom »delanja miru« tam, kjer so pravila pravzaprav že vzpostavljena.

Navsezadnje so negativne konotacije navijanja vendarle najbolj poudarjene v mainstream medijih z največjim dosegom med ljudmi, kjer jih velikokrat tudi senzacionalistično napihnejo. Športni navijači v skupini so vendar deviantna skupina zanje. Prav to pa so žal ponavadi prav tisti mediji, ki takšna področja pokrivajo. Vseeno se ni bati za izumrtje navijaškega duha. Dokler bomo opazovali do zadnjega kotička polne stadione, do tedaj se bodo ljudje lahko sproščali ob spremljanju nogometa. Pa čeprav samo za 90 minut. Pa čeprav samo nekajkrat na teden.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness