V obstoječem se kot posebne vrste simbolno nasilje pojavlja kulturni imperializem. Njegova najpomembnejša agenta sta figuri kulturnih producentov, ki iz javnega prostora vse bolj odrivata kritična intelektualko, intelektualca, rojena iz razsvetljenske tradicije. Prva je figura izvedenca, ki pripravlja ustrezne tehnične dokumente (na primer nacionalni program za kulturo, elaborate o tako imenovani kulturni politiki, strateške analize ipd.) – torej različna štetja za upravičevanje administrativnih odločitev (od zgoraj); druga je figura vladarjevega komunikacijskega svetovalca, ki, kot ubežnik iz akademskega ali novinarskega polja, v službi gospodujočih, nadeva akademski ali marketinški blišč administrativnim projektom in poslovnemu plemstvu. O teh agentih pišeta Pierre Bourdieu in Loïc Wacquant v članku Neoliberalni novorek: zabeležke o novi planetarni vulgati.

Ste bili kdaj na javnem posvetu, ki to v resnici ni bil? Sam že nekaj časa ne, a tokrat sem se kot nekdo, ki se raziskovalno ukvarja tudi s simbolnim kapitalom v povezavi z umetnostjo, odločil prisluhniti pomenljivi predstavitvi na eni tovrstnih predstav – Posvetu o agenciji za umetnost. Predstavnica društva Asociacija je prisotne v uvodnem pozdravu razdelila na dve kategoriji; v prvo je uvrstila spoštovane goste, poslanke in poslance ter ministra, v drugo pa občinstvo. Ravno ta izhodiščna delitev je zgovorno začrtala posvet kot – neposvet.

Izvedenci, strokovnjaki, profesionalci in eksperti – za vzdrževanje obstoječega – so v tovrstnih predstavah postavljeni na piedestal vednosti. Tu smo, da nam bo pojasnjeno, oni pa so tisti, ki nam bodo že razložili, kaj je prav in kaj ni, kaj deluje in kaj ne, kaj je učinkovito, kaj pa spodletelo. Svoje trditve bodo utemeljili z različnimi orodji nemišljenja, kot je denimo priljubljena SWOT analiza, pogosto pa tudi s ponaredki metodologij, na katerih sicer temelji kritična misel. Ti ponaredki so že vpeti v dominantno akademsko paradigmo, h kateri so pripeti tudi študijski programi za tako imenovane kulturne politike.

Na pričujočem posvetu sem pazljivo poslušal Roberta Palmerja, človeka funkcij, v funkciji eksperta za kulturne politike. V knjigi Eventful Cities, obveznem čtivu menedžerjev v kulturi, se na razmere, v katerih živimo, širše znane kot globalni kapitalizem, le bežno navezuje, kot bi bile samoumevne, pri čemer "išče rešitve" za umestitev in razvoj kulture. Ob siceršnjem skrajno problematičnem mahanju s pojmom kultura, je tu simptomatičen poskus prikrivanja strukturnih vzrokov, ki vztrajno brišejo nesistemizirano umetnost iz registrov menedžerskega diskurza. V omenjeni knjigi je denimo zapis, da je "promocija dogodkov, kot so festivali, predstave, razstave, sejmi in šampionati, globalno postala kritična komponenta strategije urbanega razvoja". Ob hkratnem sklicevanju na domnevno potrebo mest po medsebojni tekmovalnosti in odtujenem reduciranju mesta na administrativno kategorijo oziroma na lokus vladanja, je v razdelku Audience Development kupoprodajna agenda utemeljena na klasični segmentaciji občinstva na kategorije, med katerimi so tudi turisti; kot ključni potrošniki, ki poganjajo kulturni turizem. Ko javne subvencije ne zadostujejo, se bomo pač raje obrnili k premožnejšim turistom, kot da bi se spoprijeli s strukturnimi razlogi upada sredstev. Mimogrede, tovrstna lokalna "dobra praksa" je Metelkova, s svojo avtonomijo vred, ki jo tudi menedžment Ljubljane vidi kot središče kulturnega turizma.

Palmer nam je tudi v živo postregel z veliko tovrstne promocijske latovščine. Začel je z usodnim hamletovskim biti ali ne, v podporo črno-belemu tolmačenju prednosti in slabosti bodoče agencije za umetnost. Agencijo je predstavil kot neizogibno, ker jo pač v takšni ali drugačni obliki imajo "povsod" – kar je v resnici pomenilo na Zahodu –, treba je pa menda le paziti, da bo ustrezala lokalnim razmeram. Tu mu je prav prišel sklic na "kulturni kontekst Slovenije", prazno floskulo, ki odraža značilno metarasistično paradigmo kulture, če ob tovrstni rabi pojma kultura prikličemo premislek Étienna Balibarja. Ta lokalni kontekst pa je le krinka neokolonialne razsežnosti tako imenovanih kulturnih politik, ki jih v preostanek sveta izvaža zahodna akademska srenja in visoka kulturniška administracija.

Agencija za umetnost je po Palmerjevem mnenju neodvisna, če je financirana tudi iz zasebnih in ne le javnih virov, kar je trditev, nad katero lahko le osupneš ali pa se ji, kar je vsekakor bolj zdravo, nasmeješ. Teza o razliki med centraliziranim modelom, kot imenuje sistem, v katerem o financiranju odloča ministrstvo, in decentraliziranim, v katerem to počne agencija, ki jo ustanovi država, je teza le navidez; v tej tehnokratski zvezi namreč ne moremo govoriti o decentralizaciji, saj gre zgolj za menedžersko igro z aparaturo odločanja, za njeno estetizacijo.

Powerpointska predstava nam je v nadaljevanju postregla s shemo, ki popači oziroma banalno pervertira shemo polj, ki jo je v svoji kritični teoriji utemeljil Pierre Bourdieu. V tej poljubno izkrivljeni in pavšalno zarisani shemi je polje umetnosti zamenjal bizaren pojem "art policy", polje kulture pa "cultural policy". In medtem ko občane izenačuje s potrošniki, nam Palmer opiše nekakšne "vrednote", ki pritikajo tej shemi: na primer učinkovitost in transparentnost, ki se naslanjata na "načelo dolžine roke", na katerem je bil utemeljen britanski Arts Council. To načelo je menda neprevedljivo v slovenščino, medtem ko anglosaksonski model ne ustreza, kot je rekel, "drugačni mentaliteti vzhodnih držav". What a pity!

Med zaželenimi "vrednotami" agencijsko vodene porazdelitve sredstev je tudi "pluralizem okusov", kar je še posebej nadrealna izmišljotina. A, kot bi rekla Dubravka Ugrešić, v postfaktičnem svetu lahko brez težav govoriš neumnosti in si prav zaradi tega še kako važen.

Predstave, sorodne tokratni Palmerjevi v produkciji Asociacije, gotovo ne bodo pripomogle k odpravljanju razmer, ki prizadevajo ustvarjalce, zmožne kritično misliti skozi umetnost in tudi onkraj njenih produkcijskih razmer. Ne dvomim pa, da bodo velikim producentskim in menedžerskim ribam pomagale najti še učinkovitejše načine izrabljanja simbolne in ekonomske razsežnosti ustvarjalnosti.

Drugo ime teh načinov eksploatacije so tako imenovane kulturne politike: administrativno upravičevanje profesionalizma, ki varuje mašinerijo Horkheimerjeve in Adornove kulturne industrije oziroma industrije spektakla. Kulturne politike so nekaj drugega kot politika; so učinkovito orodje za zaničevanje možnosti politizacije vprašanj, povezanih s človekovo ustvarjalnostjo. Že na jezikovni ravni je opazen perverzen strateški obrat, ki ga s kraljevskim blagoslovom izvaža imperialni anglosaksonski model: cultural policy in ne politics. Zgovorna je tudi bližina besed policy in police. Prav umetnostni sistem je prispodoba Rancièrovega pojma policija – organizacijskega sistema koordinat, ki zagotavljajo razporeditev zakona, ta pa deli umetnostno skupnost na skupine, družbene pozicije in funkcije. Zakon implicitno razdeli udeležene od izključenih in potemtakem predpostavlja apriorno estetsko delitev med vidnim in nevidnim, slišnim in neslišnim, izgovorljivim in neizgovorljivim.

Čedalje bolj tehnokratizirano upravljanje z umetnostjo, ne le na oblastni, temveč tudi na tako imenovani nevladni ravni, hitro pogoltne marsikatero samoorganizirano proizvodnjo, sploh če ta izhaja iz kritičnega koncepta. A ravno to dejstvo potrjuje tako srhljive posledice menedžerizacije kot tudi potencialno moč samoorganizacije.