Let's rave in Iran

Let's rave in Iran

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 2. 2018 - 13.00

Nikki Haley je 14. decembra lani nagovorila zbrane vrste »inštrumentov ameriške moči«, kot je v nekem govoru Trump označil postrojene može v uniformah. Ambasadorka v Združenih narodih ni govorila samo z besedami, ampak je sporočala tudi z instalacijo ostankov rakete, ki so bili razstavljeni za njenim hrbtom. Kosi kovine naj bi pripadali izstrelku, ki je iz hutijskega dela Jemna poletel proti civilnemu letališču v savdskoarabskem Riadu. A bolj kot kraj izstrelitve ali tarča izjemno nenatančne rakete je ambasadorko zanimal kraj, kjer je bilo orožje sestavljeno in razvito. Ker vsaka svojega imena vredna teroristična organizacija prevzame odgovornost za svoja dejanja, tudi tokrat ni bilo težav z odkrivanjem krivca. Na kovinskih drobcih je bilo namreč mogoče prebrati z angleškimi besedami zapisane besede: MADE IN IRAN. Kakšna zmaga globalizacije, ko celo najbolj zaprti in avtoritarni režimi lastnih raket ne podpisujejo v jeziku svoje dežele?

11. februarja smo si v centru urbane kulture Kino Šiška lahko ogledali leta 2016 izdani dokumentarec Raving Iran nemške režiserke Susanne Regine Meures. Film spremlja popotovanje dveh teheranskih DJ-jev od ustvarjanja housa v pogojih represivnega režima do pobega v svobodno Švico, kamor sta povabljena na festival elektronske glasbe. Glasbenika – čeravno spoznamo njuni imeni, za sporočilnost filma nista ključni, saj je zgodba prikazana kot univerzalni scenarij, lasten vsem mladim v Iranu – v teokratskem režimu ne zmoreta izražati kreativnosti in udejanjati svobode, saj njuno delovanje ovira moralna policija z racijami in birokracija z nadlegovanjem. Edina rešitev za mlade in inovativne posameznike je pobeg na svobodni Zahod. Tam lahko najdejo mesto za lastno izražanje, saj jih ne bo preganjala policija, ne bodo jih nadlegovali zaostali primitivci ali pa neprestano nadzorovala država. Film sicer bega na Zahod ne predstavi v popolnoma pozitivni luči, a vendar je pripovedni lok jasen: glasba kot univerzalni izraz človekove svobode je v Iranu preganjana, ker ruši moralno avtoriteto režima, medtem ko je na Zahodu sprejeta kot dokaz njegove odprtosti in liberalnosti.

Kaj druži zgoraj opisana dogodka? Na prvi pogled le država, o kateri oba govorita, in nič drugega. Prvi je namenjen ameriški konzervativni javnosti, vojaškemu kompleksu in tujim diplomatskim akterjem, medtem ko drugi cilja na ljubljansko liberalno srenjo. Ameriška ambasadorka odkrito zavaja in laže, medtem ko Raving in Iran s strukturo zgodbe in prevzemanjem zahodnega pogleda zgolj popači realnost. Prvi je odkrito del gradnje javne podpore ameriški imperialni politiki na Bližnjem vzhodu, drugi navidezno ni. Pa vendar ju v trenutni geopolitični klimi druži mnogo več. Osrednja vez med dogodkoma je fantazma o Iranu, ki je sestavljena iz obeh dopolnjujočih se podob. Režim, ki zatira lastne ljudi, bo po nujnosti poskušal z napadi na svobodo zunaj svojih meja.

S tem obe pripovedi Iran umeščata na točno določeno mesto v programu, ki ga je Luciano Canfora poimenoval »izvoz svobode«. Citiramo: »Na kratko povedano je sistematizacija taka: ker ni mogoče udariti po vseh območjih brez razlike, kamor bi bilo treba po sodbi ameriške administracije izvoziti in vpeljati 'svobodo', se je treba osredotočiti na 'malopridne države', se pravi na tiste, ki niso omadeževane zgolj s temeljnim grehom 'nesvobode', temveč si prizadevajo s terorizmom motiti mir svobodnega sveta.« Raving Iran vzpostavi prvi nivo enačbe, tako rekoč pripravi teren za drugi del, ki ga Nikki Haley v govoru pred ameriško vojsko označi z diaboličnim, a presneto izmuzljivim izrazom terorizem. Film in v latinici podpisana raketa govorita zahodnemu občinstvu skupno pripoved: zunaj naših meja svobode so drugi, ki si te svobode želijo, in tisti, ki jim branijo dostop do te zahodne vrline.

Kot se je zahodna beseda vtisnila na domnevno iransko raketo in nagovorila zahodno občinstvo, tako tudi film govori ter prikazuje z in predvsem za zahodne oči. Vrh tega prikaza so scene, ki so zaigrane za zahodni pogled. Film več minut posveča neuspešnemu in travmatičnemu iskanju primerne prodajalne za ilegalne plošče DJ-jev. Vsak prodajalec glasbenika zavrne z različnimi izgovori; od strahu pred policijo do nasprotovanja nemoralnosti glasbe in vsakič poskušata znova. Ampak zakaj ne uporabita interneta, se sprašujejo iranski glasbeniki? Ilegalne vsebine v Iranu se ne prodajajo v legalnih trgovinah, ampak na spletu. Zakaj potem ta igra? Zato ker namen ni prikaz realnosti, ampak ustvarjanje podobe Irana kot družbe, ki je zaostala (še vedno poslušajo in kupujejo CD-je) in zatirana (niti glasbi ni prizaneseno). Film tako zapusti dokumentarno metodo in se več kot očitno spusti na filmsko raven ustvarjanja zahodnih fantazij o Iranu ter posledično tudi o Zahodu.

Ravno v te fantazme nas je ponesel tudi pogovor, ki je sledil po filmu. Gregor Zalokar, organizator in voditelj dogodka, je brez zadrege, celo s ponosom in gotovostjo, ki je lahko samo produkt vzvišenosti, govoril o zgoraj opisanem loku svobode. Svoboda se skriva na Zahodu, kjer jo lahko pred zatiranjem bežeči posamezniki odkrijejo, se je naužijejo in mogoče celo odnesejo v rodne kraje. Detajli o žicah na meji, taboriščih in izbrisu, policijskem nasilju in stanovanjski diskriminaciji pa tisti, da sta DJ-ja po prihodu v Švico dve leti preživela v begunskem taborišču in da jima je bil prepovedan vstop v Anglijo, so nepomembni in zamolčani. Zgolj motijo univerzalno resnico pomembnejše pripovedi. Celoten svet in zgodovina sta zreducirana na premico, ki vodi vedno na Zahod. Vse imperialne vojne, na mejah svobodnega Zahoda utopljena človeška življenja, vsa nasilna ekonomska podreditev sveta in uničenje lokalnih ekonomij, vsa kri in zlato, ki sta iz odprtih žil kolonij odtekala na Zahod, so zgolj opombe v večji zgodbi nenehnega napredovanja svobode. Svoboda, ki je Zahod, in Zahod, ki je svoboda.

In če svoboda nima avtohtonih korenin v okolju avtoritarnih režimov in biva samo na Zahodu, potem lahko drugi do nje dostopajo samo v stiku z njim. Svoboda jim je lahko podarjena ali podeljena, lahko se je naučijo in jo spoznajo, lahko jo mogoče kupijo ali pa jim je izvožena. Ne glede na potek transakcije je jasno naslednje: sami ne zmorejo. In če Zalokar verjame, da glasba spreminja svet, pa Nikki Haley predobro pozna resnico izjave Oswalda Spenglerja, da civilizacijo vedno v zadnjem trenutku reši četa vojakov. Svobodo pa se brani le tako, da se jo neprestano širi in se ji preprečuje vdore nesvobode.

Zato izvozimo že enkrat to svobodo v Iran. Mi je imamo tako ali tako preveč.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

stari lej zdej iranski seksapil
hahahhahahah - to pa ni rejv a?

Rana Farhan
https://www.youtube.com/watch?v=dZfb8T_Fy18

enakosti pa ne tu ne tam

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness