Če je življenje v Ljubljani že tako naporno, se kaj kmalu izkaže, da je v Ljubljani preživeti tudi poletje svojevrsten krog pekla. Neznosne temperature, topel vetrič, ki te navda s še večjim obupom, saj ne nudi čisto nobene ohladitve, nebroj turistov, ki si želijo mesto izkusiti kot čisto pravi lokalci, in neskončno število nepomembnih dogodkov, festivalov in splošne dekadence. Razlogov za trpljenje je v poletni Ljubljani še preveč. Pravzaprav smo z njimi šele začeli. 

Ljubljana, najlepše mesto na svetu, kjer se lahko sprehodite po umetelnih uličicah baročnega mestnega jedra, na Prešernovem trgu ugledate enega in edinega, najbolj slavnega harmonikaša, uzrete nebroj uličnih glasbenikov, ki popestrijo zvočno podobo mesta, in se motate policijskim konjem pod nogami. Prav te enkratne znamenitosti vsako leto privabijo obiskovalce z vseh koncev sveta, zvok njihove materinščine zapolni praznino ulic, kjer se ne razlegata frajtonarca ali mantra Hare Krišne. Središče prestolnice nikoli ne zapolni zvok motornega vozila – z izjemo mopedov dostavljalcev hrane. Pešci in kolesarji pa živijo v simbiozi, dokler kolesar, da bi se izognil trčenju z množico, ne sestopi s kolesa.

Mesto, kjer slovenščina poleti ne obstaja, ker so vsi kleni Slovenci pobegnili v Istro, na dalmatinsko rivero ali v Grčijo, slovensko obalo pa bi obiskali zgolj, če bi bila tudi nova vlada tako milostna, da bi podelila turistične bone. Redki nesrečniki, ki so primorani poleti ostati v Ljubljani, so le primerki avtohtonega prebivalstva, ki ga obiskovalci mesta lahko opazujejo v njegovem naravnem habitatu. Že tako redka sorta, ki šteje le 2 milijona, je poleti v svojem okolju zdesetkana. Ali pa se pred vse bolj neugodnimi podnebnimi razmerami puščavniško skriva v svojih skromnih prebivališčih.

Sožitje obiskovalcev zabaviščnega parka Ljubljana in domače sorte ima prav poseben značaj. Vsi namreč lahko uživajo v aktivnostih, ki jih mesto pripravlja prav posebej za svoje prebivalce, čeravno imajo ti morda občutek, da je kulturni program mesta primarno namenjen tujim gostom. Kdo drug pa se ne bi razveselil povork, na katerih lahko uživa vsak in na katerih lahko uzre celostno lepoto slovenske kulturne smetane. Tako smo bili samo v prvem tednu poletja lahko priča mnogim: v ponedeljek, na dan slovenske policije, je bilo možno ob spremljavi policijske godbe prisluhniti govoru ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar. Obdajala jo je skoraj prav taka množica policije v centru mesta, kot smo ji lahko priča med protesti. V torek in sredo se je dalo uživati v zaprti Slovenski cesti, kjer smo lahko občudovali sprehod športnih jeklenih konjičkov, v sredo zvečer pa nam je Festival Ljubljana priredil premiero muzikala West Side Story – le kaj nas čaka danes? Živost mesta se pač meri s količino odvečnih dogodkov na prijavljenega prebivalca.

Ne le živost, tudi njegovo priljubljenost – nenazadnje smo v torek prejeli tudi priznanje za najboljšo destinacijo Evrope 2022. Bojda se na slovenskih mejnih prehodih že tare obiskovalcev! Zakaj pa ne bi bili turistično najbolj uspešna mala prestolnica Evrope, v Ljubljani ste prav zares lahko priča vsemu. En teden v mesecu smo zelena prestolnica, ki gosti najpomembnejšo kolesarsko konferenco Velocity, naslednji teden gostimo ekspoze športnih avtomobilov OneLife Rally, ki ga mladci spremljajo s strehe avtobusne postaje Pošta. Zaprtje Slovenske ceste za javni potniški promet in oviranje gladkega prehoda pešcev skozi center mesta je pa ja v interesu vseh prebivalcev in prebivalk Ljubljane, pa tudi turistov! Navsezadnje smo se za dan in pol lahko spomnili starih dobrih časov, ko je bila Slovenska cesta še namenjena prometni uporabi, sprehod od zelene oaze Tivolija do Grajskega griča pa sta pospremila bučanje motorjev in ravno pravšnja mera izpuhov. Da ne bo kdo trdil, da Ljubljana ni večplastno mesto ali da zanemarja svojo polpreteklo dediščino! 

Cinizem vstran, Ljubljana je poleti precej dolgočasna. Kulturni projekti se končajo junija, skupaj z rednimi programi kulturnih ustanov, kraljevati pričnejo zgolj občasni festivali, ki na krožniku ponudijo komaj prebavljivo strnjeno porcijo kulture. Kulturno dogajanje se odvija zgolj še na najbolj pravi in profesionalni ravni, utelešeni v Festivalu Ljubljana. Prava kultura najbolj zasije poleti. Dolgčasa pa z njo žal ne moremo preganjati. Morda bi si dušo lahko olajšali z nekoliko manj elitnim običajem poletnega obiskovanja Metelkove? Ne, tega nadležnega občutka tudi to ne bo pregnalo. 

Bolj verjetno je, da bomo na Metelkovi srečali trumo glasnih Angležev kot naključnega znanca. Kot avtohtona sorta rednega obiskovalca tega gojišča alternativne kulture pa boste gotovo deležni radovednih pogledov rednih spremljevalcev poletnega življenja v Ljubljani – turistov. Če je uradna kultura dolgočasna, priznajmo si, tudi zanje, se moramo pač privaditi njihovega pogleda, ki kriči »uzrl sem čudo vzhodnega bloka«. Saj razumete, vsak lokalni obiskovalec alternativnega ljubljanskega kluba je pač svojevrstna posebnost in za pravega zahodnjaka tuj, zatorej ga identificira s sebi drugim vzhodom. Pa čeprav se lokalna žrtev pogleda drugega s to oznako morda ne identificira.

Kljub temu da se boste v prihodnjih mesecih morda počutili kot živi eksponat v muzeju, imenovanem Mesto Ljubljana, ne skrbite, poletje še zdaleč ne bo dolgočasno. Jesen bo volilno pregreta in bo verjetno presegla trenutne temperature zraka, kampanjska pečka pa se je začela pregrevati že zdaj. Ravno ob pravem času – če je poletje pregovorno obdobje, ko še novinarji nimajo materiala za novice, bo letos drugače. Letos bomo lahko priča poročanju o praznem niču, le da bo ta napihnjen s podobo polnosti psihoanalize, pravne države in ornitologijo. Če se ne bomo prej stopili.

Foto: Janez Kotar