Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Mar res ni ničesar novega v deželi slovenski?

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 6. 2017 - 13:00

Vsaka nacionalna književnost ima konstrukcije, s katerimi diktira smernice in odbira zrnje od plev v poplavi literarnih del. Med vsemi, ki se podeljujejo pri nas, pa se zdi najpomembnejša nagrada časopisne hiše Delo, imenovana kresnik, ki je podeljena za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Letos je bila nagrada podeljena romanu Figa, ki ga je napisal stari znanec komisije, Goran Vojnovič. Že to je svojevrsten problem, še večji pa je to, da je skupni imenovalec letošnjega izbora in zmagovalca neproblematičnost, ki ne izziva bralca ne na ravni zgodbe ne sloga, kaj šele forme romana.

To pa ne velja za Man Booker Prize, ki se podeljuje za najboljše izvirno delo v angleščini, izdano v Veliki Britaniji. Letošnje nominirance in zmagovalca še čakamo, lani pa je nagrado dobil Paul Beatty [pol biti] za roman Sellout, ki smo ga nedavno recenzirali. Pronicljiv pisateljev slog prek literarne zvrsti satire ponazori realno stanje manjšin v Združenih državah Amerike. Kot Afroameričan se torej dvigne nad svoj položaj, a pri tem ne generalizira. Med ožjimi nominiranci se je znašel tudi roman Hot Milk Deborah Levy, ki raziskuje žensko seksualnost, materinstvo ter vezi med materjo in otrokom in ki je mogoče toliko udarnejši zaradi vse večjega dvoma o dejanski potrebi po ženskih pravicah v ZDA in širše. Še drug izredno poveden roman, His Bloody Project pisatelja Graemea Macraeja Burneta, sledi zgodbi morilca Rodericka Macraeja [roderika makreja], ki svojih umorov ni skrival, ampak jih je priznal z nasmehom na ustnicah, kakor da tega ne obžaluje. Je bilo to res vse ali se je za tem priznanjem skrival kakšen drug motiv, sprašuje roman. Skratka, lanski ožji izbor za nagrado Booker je prinašal romane, ki so iz različnih perspektiv osvetljevali problem tako etičnih kot rasnih manjšin, tako spolne neenakosti kot socialne stigmatizacije.

Druga nagrada, ki je pogosto citirana na ovitkih prevodov v slovenskih knjigarnah, je nagrada Gouncourt, ki se podeljuje za najboljši francoski roman, izdan v Franciji. Letošnji izid, tako kot pri Bookerju, še čakamo, zato bomo pod drobnogled vzeli lanski izbor in zmagovalca. Lanski zmagovalni roman Chanson Douce, Sladka pesem, je napisala Leila Slimani, maroška priseljenka. Roman se začne z umorom dveh otrok, ki ga izvrši njuna varuška. Drugi nominirani romani so se podobno kakor pri Bookerju ukvarjali bodisi z ekstremi v okviru teme, npr. samomorom, bodisi s formo – nominiran je bil med drugim pisemski roman, kar na literarnem trgu dandanes le redko srečamo.

Že površno raziskovanje, kakšnim delom se podeljujejo nagrade, vodi do ugotovitve, da obstaja neka tendenca po raziskovanju neznanega, nedoumljivega, tudi čudnega, kar se kaže tako v formi kot v temi. O tem pa ne moremo govoriti pri letošnjih nominirancih za kresnika. Mogoče se temu približa roman Kronosova žetev, toda zgolj zaradi pristopa do časa protireformacije na Slovenskem. Roman Figa sicer vsebinsko zelo dobro dopolnjuje Vojnovičeva druga dva romana, ampak prav zato mestoma deluje že dolgočasno, saj so bile mnoge poante izpeljane že v prvih dveh romanih. Potencial se kaže v romanu Rok trajanja, ki pa je bil skupaj z romanom Toma Podstenška medijsko precej manj izpostavljen. Roman Tadeja Goloba Jezero je bil kot kriminalka promoviran kot paradni konj slovenske žanrske literature.

Medtem pa je letos v Sloveniji izgledalo, kot da edini izbor poteka zgolj med Figo in Kronosovo žetvijo. V obrazložitvi nominacij in končne odločitve mrgoli PR—ovskih puhlic, katerih parafraziranje se najde celo v recenzijah izbranih romanov, ki naj bi čim bolj stvarno in jasno predstavljale romane javnosti. V samih romanih pa je videti le malo izvirnosti, ki je vedno znova priklicana kot posledica domnevne velike slovenske literarne produkcije. Prikladen izgovor je, da je pač tak duh časa, ki neguje neproblematiziranje očitnih nevralgičnih točk v družbi, kot so neenakost med manjšinami, vprašanje migrantov, spolne identitete, spodbuja pa eskapizem v neke idealne svetove umetniškega genija. Oboje je značilnost kiča, ki je po Mateiu Calinescu potrjevalna literatura določene družbe, saj ne sega izven ustaljenih norm, drži se konvencij in spodbuja bralca k dialoškosti.

Smo preveč zahtevni, ker pričakujemo, da bodo tovrstne nagrade izpostavljale nevsakdanje pristope do splošno znanih tem ali celo izvirnost, nemara drznost pri izboru tematik? Letošnji izbor vsekakor to potrjuje. Poseben problem je tudi izjemno nesorazmerje med moškimi in ženskimi avtorji in izključenost avtorjev iz LGBT skupnosti. Tu ne gre za načelne razloge, za dokazovanje naprednosti ali odprtosti komisije oziroma družbe, ampak predvsem za zapostavljanje kakovostne literature, ki ne more izhajati v priznanih krogih, ker so ti neprodušno zaprti. Zato veja umetnosti, ki je bila še v 80-ih progresivna, počasi stagnira in postaja sama sebi namen. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.