Ruševine lahko, kot denimo v času romantike, povezujemo s propadom in dekadenco. Navdahnjenost nad ruševinami je pravzaprav razmeroma nova, v preteklosti so jih uporabljali kot gradbeni material, jih poustvarjali kot modne dodatke estetike lažnosti na svojih posestvih, ali pa so se ruševinam povsem izogibali. Ljubljana denimo, ni postavljena na ostalinah Emone, ki jih Plečnik pozneje oživlja, temveč na prej navidezno nenaseljenem prostoru ob reki. V našem primeru pa ruševin ne bomo obravnavali na pitoresken način ali kot katero drugo artistično formo, temveč bomo poskusili ruševine obravnavati kot modernističen in sodoben pojav. Ruševino bomo poskusili dojeti kot ogledalo družbi ter uvideti kakšne možnosti nam ta odsev odpira.

Ruševine niso nujno ostanki nasilno podrte stavbe, kot nam to sugerira SSKJ. Ruševina nastane takrat, ko strukturo, ki jo je naredil človek, prevzame narava. Na tem mestu si lahko tudi sposodimo razlago Miloša Kosca, iz njegove knjige Ruševina kot arhitekturni objekt. Ruševine Kosec definira v širšem smislu, da so to objekti izstopa iz vsakdanjosti, njenih »lastninskih in simbolnih odnosov znotraj neke družbe … ter s tem postanejo antagonisti obstoječega stanja.«

Teoretiki arhitekture, od Vitruvija do Le Corbusierja, arhitekturno telo pogosto primerjajo s človeškim, ali mehanskim organizmom. Ravno tako se pogosto uporablja hišo kot prispodobo organizacije psihe, recimo pri Jungu, pri kakšnemu Bachelardu pa gre za fenomenološki objekt. Če torej človeško telo analogno primerjamo z arhitekturnim, lahko ruševino primerjamo z odsotnostjo družbenega telesa ali njegove duše, kar nam predstavlja njen osnovni problem propadanja. Kot ključno vprašanje se nam poraja naslednje: zakaj nek objekt, še posebno v urbanem okolju, postane »ruševinast«? Verjetno ne zaradi nove estetske norme. Verjetno tudi zato ne, ker bi se družba odločila, da od jutri pa v to stavbo ne bo zahajala, niti da od jutri tam ne bo bivala. Nekdo je napravil ruševino; najsi bo to lastninski ego in njegova brezbrižnost, morda ego višje kotirajočega modernega človeka.

Tematika arhitekturnih ruševin je nezadržno povezana z modernizmom. Ruševina modernizma je modernizem sam. Da lahko obstaja, mora v imenu večnega napredka porušiti vse vezi z infantilno preteklostjo in tradicijo. Za seboj pušča samega sebe, ruševine industrializacije in maso ljudi, ki so sredstvo in ne cilj razvoja. Marshall Berman nas v izkušnjo modernizma popelje skozi tragedijo Goethejevega Fausta. Ta mora, da deluje kot industrialec, kot človek z vizijo svetlejše prihodnosti, povsem odpraviti preteklost. S tlemi zravna hišo ostarelega para, ki ga izseli, četudi se zaveda, da so njegova dejanja moralno sporna.

V podobnem scenariju se nahajajo arhitekt, podjetnik, ali država - namreč kot dobrohotni razvijalci. Totalitarnost načrtovanja brez realne ocene obstoječega stanja in dojemanje arhitekture kot zaključene, »ready-made« celote, povzroča ruševine. Vzemimo za primer Situlo, ki je zaradi gradnje za zelo specifičen trg in ekonomskih špekulacij, kar nekaj časa samevala. [kratka pavza] Spet na drugi strani, pa naša fascinacija s konzervacijo telesa ali arhitekturne lupine in pretiran strah pred propadom starega, kontradiktorno pušča ruševine vsevprek. V najboljšem primeru objekti kulturno-spomeniškega varstva postanejo muzeji – s samim sabo kontaminirana otočja.

Ruševine same po sebi niso problem, saj ne predstavljajo nujno prostorskih praznin. Te nastanejo šele z rušitvijo, kot v primeru Kolizeja, ko zravnane s tlemi povzročijo dolgotrajno vrzel v urbanem tkivu. Ruševine nam namreč ponujajo priložnost za sanjarjenje in aktivnost. Naselitev ruševin je po mnenju Kosca »subverzivno dejanje zunaj sistema terorja izbire«. Z naselitvijo urbanih praznin nastanejo urbane enklave upora, kot nam dobro znani primeri Metelkove, Roga, Cukrarne in podobni. Problem ruševin je njihova trenutna nenaseljenost ter izključenost družbe iz procesa propadanja v točki, preden je ruševina sploh pridobila svoj status.

Na primer v Italiji je država lansko leto ljudem ponudila približno 300 nepremičnin v javni lasti zastonj na uporabo za obdobje devetih let. Razpisni pogoji so seveda osredotočeni na spodbujanje turistične ponudbe in s tem povezanih dejavnosti. Pustimo ob strani tudi to, da je oglas obljubljal gradove, vile in samostane, po pregledu resnične ponudbe pa smo lahko večinoma našli le zidanicam podobne in napol porušene objekte sredi praznih polj. Med drugim je neki župan te sosednje države ponujal celo manjšo finančno spodbudo za preselitev v njihovo skoraj izpraznjeno naselje. Ponudbo je zaradi poplave prošenj nazadnje umaknil, kar je nerazumljivo, saj je bil vendar to njegov osnovni namen. Hkrati odziv ljudi kaže na resnično potrebo. Vseeno - primeri dokaj dobrih praks vendarle obstajajo.

V Sloveniji Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti določa gospodarno ravnanje z nepremičninami. V kolikor upravljavec določenega objekta ne potrebuje za opravljanje svojih nalog, ga mora prodati, oddati v najem ali na drug ustrezen način zagotoviti njegovo gospodarno rabo. Ugotavljamo, da zakon ureja tudi možnosti brezplačne uporabe državnih nepremičnin za namene javnega interesa. Vendar pa se zakon pri tem omeji na osebe javnega prava, torej javne zavode, agencije in podobno, s tem pa nevladni sektor vnaprej izključi. Podatek, pridobljen s strani Društva Kralji ulice iz leta 2015, kaže, da je 6 % nepremičnin v lasti javnega sektorja, od katerih 17 odstotkov je nezasedenih. Zanimivo bi bilo primerjati, koliko privatnih nepremičnin je praznih in čemu. Mar bi lahko zakon o gospodarnem ravnanju z nepremičninami prenesli tudi na privatna lastništva in zasedli tista slabih gospodarjev?

V zaključku lahko ugotovimo, da izstop iz vsakdanjosti neoliberalnega principa trga in ponudbe, ki določa ruševino, hkrati omogoča nevsakdanji pristop družbe. Subverzivnih potencialov ruševin pa ne gre iskati le v uporabi za tako-imenovane kreativne industrije – kaj ni že bivanje dovolj dober razlog za uporabo praznih objektov? Uporabljene ruševine to prenehajo biti.

Ruševine smo miselno naseljevali z vajenko Urško.