Misterij ministra

Ne mine dan, kar oblastuje nad kulturo Vasko Simoniti, da bi ne prejeli kakega javnega poziva k njegovemu odstopu, kakšne peticije s podpisi njegovih uglednih nasprotnikov, ali na spletu ne občudovali še enega aktivistično-umetniškega rituala, ki naj z barvo, besedo in gibom odnese ministra z njegovega stolčka.

Vse te akcije, vsa ta dejanja izhajajo seveda iz globoke pretresenosti kulturnikov ob kreativnosti, s katero minister uresničuje svojo vizijo umetnosti in kulture. Velja sicer omeniti, da mu za zdaj večinoma niti ni bilo treba spreminjati predpisov – le tu in tam je izbrisal kakšno vrstico in le malo izvirnega dodal. Temelj njegove osebne moči nad kulturo so seveda pripravljali njegovi predhodniki, ki so si pridržali zadnjo besedo, uvajali nenavadne enostopenjske postopke in nasploh muhasto ravnali zdaj enim zdaj drugim v prid.

Toda od kod pretresenost, ki daje dejanjem ministra Simonitija skorajda mistično kvaliteto? Že v času poletnih protestov je iz pretresenosti ljubljanskih kulturnikov in intelektualcev nastala huda zabloda: ministra, ki gospoduje proračunskemu drobižu, so izenačili s trdim jedrom janšističnega zla. Med kulturniki se širijo teorije zarote, ki se dopolnjujejo skoraj brezšivno: minister je enkrat nemočen ujetnik Janševe trde roke, poslušni sluga, vojskovodja v sveti kulturni vojni! Drugič spet je minister sam fokalna točka zla, enodimenzionalna karikatura brez notranjega življenja, brez kakršnegakoli pozitivnega cilja, programa ali dejanja – ena sama škodoželjna volja, usmerjena zgolj k destrukciji in obstrukciji Umetnosti. Tretjič, čeravno mnogo redkeje, je minister grandoman, vase zagledani narcis, ki si s svojimi dejanji teši povsem subjektivno lakoto po veličini.

Kulturnikom kakor da je aktualni minister tuj. Dosedanje ministre je bila njihova vloga požrla in jih napravila za blede birokrate – s subjektivnimi hotenji takšnih ljudi se ni mogoče ukvarjati, razumejo pač le razpisni in oguljeni jezik. Kaj pa storiti s človekom, ki trdovratno vztraja pri zasledovanju svoje lastne ideje? S človekom, ki je nagnjen k romanesknim dejanjem? Tako zelo in tako dolgo so že zaposleni s samoupravičevanjem pred birokracijo, ki z ocenjevalnim listom v eni roki milostno dopušča njihov obstoj in delovanje in z letnim poročilom v drugi površno razsoja, ali so dovršili in dosegli vse umetnostne kriterije, da so pač popolnoma pozabili na možnost, da bi kdo razsojal po lastni nepopolni vesti. Zatorej se raje še naprej pretvarjajo, da gre pri vsem skupaj res za nekakšno stroko, ki je že zdavnaj – z orodji razpisne znanosti in aktivistične teorije – dosegla konsenz okrog utemeljitev njihovega početja. Ne predstavljajo si, skratka – čeprav bolj ko ne vsi zagovarjajo abstraktni kozmopolitizem – da bi lahko soobstajalo več razumevanj in praks kulture.

Dalje vztraja misterij ministra zato, ker je slovenska kultura tako krhek sistem – in mnogi med kulturniki so imeli, seveda, kot »takozvana stroka«, prste zraven – da vsaka še tako majhna sprememba v ravnanju ministrstva za kulturo ogrozi delovanje številnih organizacij in posameznikov slovenske monokulture. Za kar prav tako nimajo druge rešitve kot reformo ministrstva po svoji podobi. Niso pa opazili, da so v zadnjih desetletjih sami postali po nazorih in okusu nekoliko birokratski. Prikladno je tudi pozabiti, da je vsaka dosedanja reforma pustila v ministrovih rokah ravno dovolj moči, da lahko tudi samovoljno in po potrebi spremeni razmere kulturnih producentov.

Na kratko rečeno: kultura in umetnost sta – v vsej svoji »angažiranosti« in »političnosti« - vajeni, da jima, če ju že nihče ne jemlje v mar, vsaj nihče ne ugovarja. Da se vsaki skrbi, vsaki težavi, ki jo ima kulturnik, nameni dosti molčečega prikimavanja po kulturnih redakcijah, ki ‒ če ne drugega - učinkuje vsaj terapevtsko na tožečega posameznika, tako utrujenega od razpisov, da sam ne ve več, od kod naj potegne še eno domislico, še en dogodek in še eno konferencijo.

Kaj si torej misliti o Simonitijevih dejanjih? Najprej moramo dopustiti - pa za to ni potrebe, da bi se z njim strinjali ‒ ministru samemu in njegovim sodelavcem, da jim prav tako kot njihovim nasprotnikom za kulturo in umetnost ni vseeno. Da se na tem temelju seveda čutijo upravičene do lastnega okusa, razsojanja in oblikovanja sveta. In dejstvo je, da znajo to pravico vsakega posameznika udejanjati na praktičen način. Zanje politika ni nepristranska, potuhnjena uslužbenka, ki nežno in neopazno preoblikuje kulturnika v podjetnika, ampak je stvar odločitve, ki ima neposredne, pa četudi brutalne konsekvence.

Simonitijevo ravnanje torej ni posebej skrivnostno ‒ kar pa seveda ni zanj nikakršno opravičilo ‒ njegova samovolja, njegov okus in njegove sodbe so potrebni resne in vsebinske kritike. Toda škodljivost njegovih dejanj nam ne sme tako zamegliti razsodnosti, da bi bili nesposobni razumeti njihovo običajnost, njihovo utemeljenost v stanju kulture. In predvsem si ne smemo dovoliti, da bi z opravičilom strahu in pretresenosti svoje lastno stališče postavili nad vsebinsko razpravo in kritiko.