Morda Butalam vremena bodo se zjasnila

Morda Butalam vremena bodo se zjasnila

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 2. 2019 - 13:00

V kulturno uredništvo Radia Študent je prejšnji teden tako kot vsako leto prispelo vabilo na proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma Upravni odbor Prešernovega sklada vsako leto podeli najvišja državna priznanja za kulturo. Letos sta, kot vemo, priznanje za življenjsko delo dobila kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov ter scenarist in režiser Filip Robar Dorin. Nagrade prešernovega sklada so prejeli Jure Jakob za pesnjenje, Martina Batić za zborovsko dirigiranje, Tomaž Svete za skladanje, Maruša Majer za igranje, Dušan Kastelic za animirani film Celica ter Aljoša Dekleva in Tini Gregorič za arhitekturna dela. Njim na čast in slovenski kulturi nasploh so torej izvedli še eno v seriji proslav z bogatim kulturnim programom.

Komur je bil v užitek ogled zadnjega silvestrskega programa Televizije Slovenija, mu ne bi smel biti v prehudo breme niti ogled državne proslave. V razvedrilnem programu najdaljše noči v letu smo spremljali mariborsko in ljubljansko prizorišče, ki sta bila eno bolj klavrno od drugega. TV režija kolaža nesreče tako publike kot nastopajočih je delovala kot radikalna eksperimentalna študija pod krinko silvestrske oddaje. Željna ogleda avantgardne video produkcije in čudnih človeških interakcij na državni ravni se veselo odpravim na proslavo, ki se vnaprej opredeljuje s poudarkom na filmu.

Nestrpno čakam svojo plus ena, ki malo zamuja. Če ne prideva pravočasno, ne moreva zasesti sedežev, iz vabila pa je razvidno, da gre za resne stvari. Protokolu Republike Slovenije smo RŠ udeležbo na proslavi že tako potrdili dan prepozno in bojim se, da bo popolnoma popizdil, če poleg vsega še zamudim. Skrbno čuvam vabilo, iz katerega me žalostno gleda France Prešeren. Nesrečni pesnik je leta 2017 dobil še svoj ustrezni nesrečni logo, ki je zmagal na oblikovalskem natečaju celostne grafične podobe za Prešernov sklad. Pesnikovi kodri so sestavljeni iz pisanih nečitljivih besed, izraz na obrazu pa zbegano in maloumno zre levo dol. Upodobitev spominja na kip, ki ga je istega leta umetnik Emanuel Santos postavil športniku C. Ronaldu na letališču na domači Madeiri.

Imena na vabilu Prešernove proslave veliko obetajo: Ivanka Mežan, Silva Čušin, Janez Škof, Primož Pirnat pod režijsko taktirko Metoda Pevca. V mislih švigajo pisane slike iz zgodovine slovenskega filma: Hit poletja, Veselo gostivanje, Anina provizija, Pod njenim oknom ... Po besedah režiserjev prireditve naj bi se igralci v kratkih filmih, ki nas čakajo, poskusili spustiti s piedestala visoke slovenske besede. Zelo me zanima, kako se bodo tega lotili. Mislim, da pride najbolj do izraza v filmski miniaturi, v kateri Janez Škof pobere Ivanko Mežan in Silvo Čušin z avtom in se vsi skupaj odpeljejo v Prešernovo rojstno hišo in v njej recitirajo Vrbo. Tako je razkol med visoko slovensko besedo, ki je nihče ne razume, in vsakdanjim jezikom preprostega človeka za večno presežen.

Smetana počasi mezi v Gallusovo dvorano in jo komaj malo pobeli. Predsednik Republike Borut Pahor in predsednik vlade Marjan Šarec sedeta v prvo vrsto. Na njuni desni so bodoči Prešernovi nagrajenci. Veliko je mladih ljudi, oblečeni so v maturantske obleke. Starejši ljudje nosijo krzna in smokinge. Res je, da nas kdaj kaj preseneti, večinoma pa so stvari točno take, kot jih pričakujemo. S pogledom skušam zajeti kaj zabavnega; družino Djurić-Ribič ali pa vsaj Mišo Molk. Zaman, vidim samo Barbaro Drnač in Andreja Šifrerja. Večkrat v življenju pomislim na njegovega sina Martina in na to, kako se ima v življenju.

Že na začetku pa je nekaj spremenilo naivno naravo spektakla državne proslave, ki sem se je tako veselila. Vinko Möderndorfer je, kot je v navadi v oddaji Roast ali po slovensko “Na žaru”, “uničil” odgovorne za finančno stanje kulturne scene v republiki. V govoru se je Vinko najbolj temeljito lotil predsednika vlade, ki prihaja iz kulturnih vrst, in se tako začudil nad neobutostjo kovačeve kobile. Število oklepnikov, ki jih namerava nabaviti Republika Slovenija, Möderndorfer preračuna  v enote, ki bi lahko bogatile kulturni prostor, če bi se vanje vlagalo. Konkretizira s številom filmov in predlogom za novo dramo ali pa vsaj knjižnico.

Möderndorfer trdi, da živimo v  prestrašeni in militantni državi, ki raje kot v kulturo vlaga v tujo nesrečo. Na koncu nagovori tudi Prešernove nagrajence in jim pove, da država bolj kot njihovo umetnost ceni orožje. Eno mesečno poslansko plačilo primerja z nagrado prešernovega sklada, ki znaša 7000 evrov, tri mesečna poslanska plačila pa za vseživljenjsko delo, za katero nagrajenec prejme 21000 evrov. V svojem govoru pozabi na progresivni del kulturnega sektorja in se osredotoča na institucionalizirano sfero, ki jo celotna proslava jemlje kot edino prisotno na slovenskem kulturnem prostoru. Govor je postajal čedalje slabši, ko je Möderndorfer začel razlagati svojo dolgo primerjavo z Butalci. ‘Morda Butalam vremena bodo se zjasnila.’

Zlaganost ceremonije in dekorativna vloga kulture v državi sta bili vzpostavljeni že takoj na začetku in proslava alternativne kritike torej sploh ne potrebuje. Nekaj se mora zgoditi, nekaj moram napisati, pogledujem svojo plus ena in jo rotim, naj priredi kak škandal. Zbegano se ozre naokrog, fotografira mizo šampanjca in fotografijo objavi na Facebook skupino: “Zastonj alkohol v Ljubljani”.

Prireditev se zaključi s kratkim filmom, v katerem slišimo recitacijo pesmi Memento mori in vidimo posnetke nakupovalnega središča BTC. V BTC se spet pripeljemo z avtom; na radiu je mogoče slišati afero o poljskem kebab mesu. Sporočilo je jasno: za malo denarja bo država dobila nekvalitetno kulturo. Obstoj kulture, ki se iz kakršnegakoli razloga zaveda svoje nekvalitetnosti, je povsem nesmiselen in takšen je tudi obstoj kulturne proslave. Gre za samonanašalno procesijo institucionalizirane kulture, ki ne dopušča vsebinske kritike, saj kultura, po Möderndorferjevih besedah, ravno prestaja težke čase. Upam, da se bo kmalu počutila bolje in se ozrla okrog sebe. Mogoče se nam zdaj, po proslavi, ko je bila visoka slovenska beseda spuščena s piedestala, obetajo boljši časi. Če še mi malo parafraziramo: ‘Znabit, da bo, kdor zdaj naklada in jamra v prazno, kmalu molče trobental: Memento mori.’

Na proslavi se je kulturno bogatila vajenka Nika.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.