Bojana Jovićević pripravlja za Radio Študent nastavke za premislek vloge in (ne)moči znanja na sodobni univerzi.

Univerza je v zadnjih nekaj desetletjih prenehala biti avtonomna ustanova znanstveno-teoretske produkcije in pedagoške dejavnosti, zavarovan prostor misli in idej, ki se odvija neodvisno od partikularnih potreb obstoječih družbenih trendov. Nasprotno, sodobne univerzitetne prakse so postale izjemno fleksibilne in se sproti prostovoljno prilagajajo smotrom “duha časa”, ki ga določajo potrebe podjetnikov. Četudi nehote, vsi že uporabljamo managersko govorico, tržne in administrativne prakse pa že prežemajo vse pore univerzitetnega prostora in neposredno izrinjajo teoretsko produkcijo. Skratka: na univerzah je čedalje manj znanstvene avtonomije in čedalje več biznisa. Univerza nasploh postaja vedno bolj podobna gigantskemu podjetju, v katerem nominalna brezmejnost znanosti trči ob meje, ki jih določa trg globalne produkcije znanja. Z izgubo avtonomije je univerza prenehala biti kritično ogledalo družbe in postala le še njeno ogledalo.

Takšen je torej družbeni status sodobne univerze. Da se prepričamo v resničnost opisa, ki smo ga v grobih črtah podali, se ni treba poglabljati v kritične študije in abstraktno teorijo, dovolj je pogledati, kako se v odnosu do teh vprašanj pozicionirajo univerzitetniki sami. Bližajo se rektorske volitve. V skladu s protokolom so kandidati za rektorje, kandidatk pač ni, javnosti predložili rektorske programe. Oglejmo si, na kakšen način pojmujejo univerzo in kakšne vizije imajo za njeno prihodnost. Če se izrazimo z posrečeno formulacijo Stefana Collinija, praktično vsi kandidati univerzo v splošnem razumejo kot globalno multiverzo. Za takšno razumevanje univerze je značilno, da je univerza nekakšen konglomerat različnih disciplin, ki so notranje hierarhizirane in avtonomno organizirane, zunanje pa prožne, elastične, odprte. Dr. Lukšič, eden izmed kandidatov, pravi, da si moramo prizadevati za to, da naj bo univerza prihodnosti, citiramo “velikanski laboratorij idejnega vrenja.” V praksi to pomeni odprtost univerze za sodelovanje in izgrajevanje mrež z mednarodnimi partnerji. Prav ta odprtost za sodelovanje z vsemi možnimi akterji in ne “izolacionizem” po njegovem tvori resnično avtonomijo univerze. Če naj bo univerza resnično avtonomna, mora svoje produkte torej umestiti na globalni trg. Dr. Lukšič avtokratski managerski diskurz v svojem programu še stopnjuje. Univerza, pravi, mora postati, citiramo: “najpomembnejša ustanova na globalnem trgu.” Na podlagi tega kratkega izseka iz enega od rektorskih programov lahko sklepamo, da je avtonomno delovanje univerze pojmovano kot odpoved univerze avtonomiji, ki gre roko v roki s tržnim odpiranjem univerze za javno–zasebna partnerstva in dobičkarstvo.

Premislek o rektorskih programih pokaže, da na diskurzivni ravni v najboljšem primeru ohranjajo status quo in univerzo pojmujejo kot tableau vide [ta.blo vid] za proliferacijo najrazličnejših poslov in kupčij, za nemoteni potek katerih očitno jamčijo kar univerzitetniki sami. Če ne le podjetniki, pač pa tudi in predvsem univerzitetniki nalogo univerze vidijo in razumejo v skladu s kategorijami, ki nam jih narekuje logika kapitalističnega sistema v katerem živimo, se zastavi legitimno vprašanje: čemu sploh univerza? Ali sploh še znamo misliti in v praksi udejanjati idejo univerze, ki z idejami ne kupčuje? Če naj univerza ne bo podjetje, kaj naj potem bo?

Preden nanj podamo odgovor, preverimo najprej, ali je bilo naše vprašanje sploh dobro zastavljeno. Morda je analogija, ki smo jo potegnili med univerzitetnimi in podjetniškimi praksami vendarle premočna ali, s stališča zgodovinskega in idejnega konteksta nastanka sodobnih univerz, celo očitno zgrešena. Dejstvo namreč je, da se sodobne univerze legitimirajo s humboldtovskimi ideali, ki naj bi jih udejanjale. Ti so: načelo proizvajanja znanosti zaradi znanosti same, pojem znanosti kot neskončnega iskanja, stremljenja k novumu, znanost kot formativni in emancipatorni princip, pojem omike in tako dalje. Odmev teh idealov lahko prepoznamo tudi v geslu enega od rektorskih kandidatov, dr. Antona Ramšaka: “univerzo v univerzum.” Ti ideali so na današnjih univerzeh nevidni, celo fantomski, a naj bi vendarle bili tisto skrito bistvo, ki se skriva izza njihovega odtujenega videza. Problem legitimacije univerze skozi humboldtovske ideale, seveda ni v vsebini teh idealov, pač pa v golem dejstvu, da se je univerza spremenila in da je sklicevanje nanje postalo anahronistično, celo nevarno početje. Posebnost sodobne univerze je, na kar dobro opozori Christian Laval v delu Šola ni podjetje, da je ni mogoče opisati z jezikom, ki bi sploh bil v kontinuiteti z dosedanjim diskurzom o univerzah: pojem sodobne univerze je mutacija ideje univerze kot take. V času, ko je univerza v praksi ukinila humboldtovske ideale, je sklicevanje nanje le še nevarno ideološko slepilo, ki zakrinkuje managerski prevzem univerze. Z vsakim novim kariernim centrom in klubom alumnov, z vsako delavnico o praktičnih izzivih na trgu delovne sile, je vse očitnejše, da je govor o humboldtovskih idealih – cinizem. In ta cinična drža ima svojo ceno: proizvaja lažen vtis o tem, kaj so pravi problemi univerze in blokira možnost njihovega reševanja. Še več, spodmakne tla realnim bojem in jih preusmerja v prazen tek, kar nazadnje koristi zgolj sistemu, proti kateremu so naperejeni.

Kaj storiti? Kako na ruševinah univerze spet izgraditi univerzo in se, če se izrazimo s Pasolinijevimi besedami: kako se lahko izognemo temu, da bi se zanjo bojevali natanko tako, kakor svet od nas zahteva. In kaj je tisto, kar univerzi spet lahko povrne legitimnost in moč? Gotovo so vprašanja, ki smo jih na tem mestu odprli, prevelika, da bi lahko nanje odgovorili v zastavljenem okviru. Mogoče nanje sploh še ni odgovorov in jih je treba šele iznajti. V vsakem primeru pa je ključno, da si jih spet začnemo zastavljati. To je minimalni pozitivni pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da lahko sploh naslovimo epistemološke ovire in slepe pege pri lastnem razumevanju univerze. Nazadnje je lahko zgolj likvidacija avtomatizmov v razumevanju že znanega pot, ki vodi do produkcije idej. Ideje so namreč tisto, kar se zgodi, ko skupna izhodišča in predpostavke prenehamo jemati za samoumevne in se ovemo, da jih je potrebno šele na novo določiti, ponovno iznajti. In morda je to že nekaj, nek minimalen začetek. Če bo univerza prihodnosti “velikanski laboratorij idejnega vrenja”, kot napoveduje dr. Lukšič, potem lahko z idejami in velikimi zgodbami o idejah tudi takšno pojmovanje univerze postavimo pod vprašaj. Začnimo z eno tako zgodbo tu in zdaj. O univerzi sami. Stara je že porušena, prihodnost je pa, kot vse kaže, na naši strani.