Najbrž si mislite: že spet ta prežvečen, večkrat izrabljen, deloma pa tudi pozabljen dogodek. Zasilno vas lahko potolažimo s tem, da danes ne bomo govorili dobesedno in neposredno o aktivistični akciji, v kateri so neznanci iz Galerije Alkatraz odtujili razstavo Socialdress umetnice Marije Mojce Pungerčar. Zdi se, da tu ni več kaj povedati, da so bile vse možne pozicije že zagovarjane in vse možne interpretacije že ponujene. Zato se bomo raje kot na dogodek sam skoncentrirali na diskurzivno polje, ki ga je ta dogodek oblikoval, ter na grupiranje nekaterih izjav, ki jih je pogojeval.

Vzemimo za izhodišče Dlako z jezika Mihe Colnerja izpred točno enega tedna z naslovom »Performans ali kraja?«, ki zelo nazorno prikaže eno izmed glavnih polarizacij, kot se je tvorila pri interpretacijah dogodka na družabnih omrežjih ter na pogovoru v Galeriji Alkatraz: del prisotnih je zagovarjal tezo, da je bila akcija nasilna in da gre za vandalističen zločin, drugi del pa je ugotavljal, da bi lahko šlo za umetniško delo. Ta izključujoča delitev se zdi še kako simptomatična, nekakšen obrambni mehanizem, ki kaže na zatiskanje oči pred problemi, ki jih sama akcija odpira.

V ozadju te delitve je namreč implicitno vsebovana dogma, da umetniško delo ne more biti zločin in da zločin ne more biti umetniško delo. Umetnost je torej vedno sveta in moralno nesporna, še več, znotraj umetnosti je vse dovoljeno, vse je legitimno. Oznaka umetnosti, sledeč tej logiki, svojo lastno vsebino nekako razrešuje in očiščuje. Vse to je ravno nasprotno od tega, kar so želeli v primeru Socialdress sporočiti aktivisti.  Menim torej, da je treba tudi tokrat zavrniti celotno alternativo med umetnostjo in nasiljem ter izbrati pot onkraj nje, pot, ki je ni. Zato bom skušal zagovarjati tezo: Incidenta v galeriji Alkatraz ne bi smeli zvesti niti na nasilje niti na umetnost.

Začnimo z nasiljem. Nekaj najbolj moralističnih, po mojem okusu celo konservativnih besedil na to temo je mogoče najti v člankih v zadnjih številkah Mladine. Vlado Miheljak in Franco Juri tako v omenjeni aktivistični akciji uvidita potencial fašizacije in jo celo primerjata z delovanjem Zlate zore, pri čemer se povsem približata janšistični ideji, ki potegne enačaj med levimi in desnimi ekstremističnimi skupinami. Grega Repovž pa skuša v uredniškem uvodniku s pomenljivim naslovom »Nasilje« pokazati na podobnosti z izbruhi nasilja v Sarajevu v devetdesetih letih. V obeh primerih imamo opraviti z retorično tehniko napihovanja: iz majhnega zraste veliko, tako kot prvi džoint nujno vodi v odvisnost od heroina, je tudi majhen korak od aktivistične akcije do bombardiranja Sarajeva. Nasilje je tu fetišizirano, tako kot droga ima neko neustavljivo privlačno moč. Možna je samo ena pot, ponovitev balkanskih devetdesetih let, pri čemer se mimogrede pozabi na specifičnosti obeh zgodovinskih trenutkov.

Repovž nadalje ugotavlja, da »leta 2013 obstaja dovolj različnih oblik protesta, pri katerih ni treba nikogar na smrt prestrašiti ne narediti kaznivega dejanja«, kar je prav tako povsem zgrešeno. Odgovor na vprašanje »zakaj ravno nasilje«, ki ga tako muči, ima dobesedno napisan na nosu: zato ker je to eden redkih načinov, da določena problematika odmeva v javnosti, recimo v njegovem Mladininem uvodniku. To torej, čemur nekateri rečejo nasilje, se zdi strukturno pogojen način pridobivanja pozornosti javnosti, vsaj za tisti del protestnikov, ki ne pristaja na performativnost protestniških festivalov in govorništvo, niti noče v strankarsko predstavniško politiko.

Sam sicer verjamem, da večina teh anonimnih aktivistov nasilja ne podpira in da ga v nasprotju z nekaterimi novinarji tudi ne fetišizira. Bolj gre za poskuse aktivizma v sivi coni med nelegalnim in legitimnim, pri čemer se skuša fizičnemu nasilju na vsak način izogniti. Vseeno pa je namen tudi taktično porivanje ograje in prestavljanje meje tega, kar javnost označi za nesprejemljivo nasilje. Pri tem se ne računa samo na simpatiziranje, temveč tudi na, morda še bolj nujno, javno moraliziranje, zgražanje in polariziranje. »Nasilje«, če mu lahko tako rečemo, je tu, bistveno drugače kot v vojnah, uporabljeno predvsem v  diskurzivne namene.

Morda bi lahko celo potencirali in rekli, da je moralistično obsojanje neločljivi del nasilja samega, kot je jeza učiteljice, ki ji učenci na sedež prilepijo čigumi, predvideni, celo bistveni del spektakla. V tem kontekstu se zdi načeloma smiselno, bolj kot obsojanje in diskreditiranje dejanja kot nasilnega in kaznivega, preizprašati njegov vzrok, pogoje in sporočilnost. Tudi zato, da naslednjič do »nasilja« ne bi več prihajalo. Slaba plat tega pristopa v konkretnem primeru je, da zanemari sočutje do same avtorice in drugih prizadetih. Je pa tudi res, da nasprotna skrajnost pozablja na sočutje do aktivistov v slučaju, da jih izsledi policija, sploh če upoštevamo povsem nerealno oceno škode – 30.000 evrov.

Toda še bolj simptomatičnen od prvega, vsaj od čustveno vpletenih pričakovanega odziva, je drugi odziv dela umetniške srenje, ki vidi v aktivistični akciji umetniško delo in ugotavlja: »Ja, to so vendar naši, umetniki! Radi bi samo postali del scene!« Hitro je treba najti podobne primere iz umetnostne zgodovine, postaviti dogodek v določeno linijo, ga po možnosti nekje nekako razstaviti in tako disciplinirati ter preusmeriti pozornost od vprašanj gentrifikacije in neoliberalnega produkcijskega načina v umetnosti. Ta je sicer prisoten tudi povsod drugod, a morda se naslavlja svet umetnosti ravno zato, ker se od njega optimistično pričakuje, da se mu bo sposoben zoperstaviti. 

Toda vse kaže na ravno obraten razplet. Sam dogodek, ki opozarja na umetniško gentrifikacijo, je treba čim prej gentrificirati na drugo potenco in ga nadalje tržiti: tako je v MSUM prejšnji teden potekal dogodek, ki je incident uporabil zgolj kot mamljiv p. r. moment, četudi z njim ni imel nič opraviti. Na sami debati v Galeriji Alkatraz pa je bilo slišati tudi naslednje nasvete avtorici: »samo od vas je odvisno, kako boste zagrabili potencial, ... še bolj delajte to, kar delate, ... vrednost vašega projekta je zdaj še večja, to lahko uporabite«.  Namesto da bi dogodek vodil v samorefleksijo, je vsaj nekatere vodil do ugotovitve, da se splača biti v umetnosti še bolj neoliberalen, saj potem pridejo aktivisti, ki umetnini še povečajo vrednost. Morda bi se morali zamisliti nad situacijo, ko postanejo nasveti nekaterih kustosov in umetnikov identični nasvetom menedžerjev kaki Miley Cyrus ali Paris Hilton.    

Dlako je z jezika odstranil Jernej.