O delu in praznovanju

O delu in praznovanju

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 5. 2019 - 13.00

Če za naše cenjeno poslušalstvo izvajamo velikonočne poslanice, se najmanj spodobi, da nekaj podobnega zaglumimo tudi na 1. maj, praznik dela, ko naj vrli proletarec vendarle - ne dela. Skladno s formo se zdi najbolje prevzeti klasično postopanje množičnih medijev, kakršen sta radio ali televizija, ter podati politkomisarsko poslanico tipa nadškofovskih blagih vesti ob katoliškem obhajanju ali pahorjanskih nebuloz na dneve državnih onanij. Delu čast in oblast!, delo je človekova največja dobrina, delo nas loči od preostalih živali, z delom se preslikujemo v vesolje, presegajoč naše nasebno bivanje. Delo, hrbtna stran kapitala, njegovo gorivo, naj bo, poleg časti in oblasti, spet naša last. Tako, zdaj samo našopamo partizanske pesmi, odpremo pir in odroštiljamo v sončni zahod.

Naša naloga je opravljena, kulturnim in humanističnim redaktorjem nam ostane le še malenkost pod črto izpisati par pripomb na obhajanje tega poleg dneva žensk našega najvrednejšega praznika. Kje torej vidimo hibo ali, bolje rečeno, bistveni anahronizem dandanašnjega praznovanja 1. maja? Seveda zmerom z veseljem obeležujemo našo socialistično dediščino, ki vsem delovnim ljudem, rečeno z diskurzom delavskega boja, v našem zgodovinskem momentu tukaj in zdaj še zmerom nudi priborjene pravice. Kapital pač nikomur ničesar ni dal iz lastne dobrotljivosti, naj še tako rad razglaša, kako nikomur nikoli ni bilo bolje. Kapitalizem, avtomatizem blagostanja. Nikoli nisi bil tako dobro reven, kot si zdaj!

Ni naključje, da je praznovanje praznika dela videti kot muzejski ljudski performans, konzerviran socialistični mirakel, katerega spominjanje blatijo od black metala nevzdržnejša krokanja Rock Partyzanov. No, prav v tej ponarejenosti se lepo odseva diskrepanca med fraziranjem in stanjem na terenu oz. trgu delovne sile, če uporabimo še delodajalsko terminologijo. Namreč, to, čemur se reče proletariat, kar tule uporabljamo v kontekstu našega prostora in časa, torej relativno dobro preskrbljenih zaposlenih državljanov Evropske unije, je danes postal - privilegij. Specificirano: socialistično delavsko blagostanje v bivši državi in razmeroma neboleč socialno-kapitalističen prehod v zdajšnjo sta iz sebe kot žolč izločila nov specifičen proletarski razred. Tako je, prekariat.

Vse že vemo, najranljivejši razred praviloma visokoizobraženih in preveč kvalificiranih mladih ljudi, ki hirajo oz. hiramo brez zaposlitvene, socialne, zdravstvene varnosti, varnosti nasploh. Praktični termini, kot so bolniška, regres, dopust itn., se slišijo skorajda enako utopično kot brezrazredna družba, odprava kapitalizma in patriarhata, svoboda vseh v svobodi enega itn. V bistvu tvorijo distopijo najaktualnejšega proletarskega momenta, če ohranimo historično vrednost izraza.

Povprečnemu prekarcu se tako praznovanje praznika dela kaže prvič kot luksuzno prenažiranje s čevapčiči in pivom, dalje pa slavljenje prej omenjenih privilegijev, ki so mu skozinskoz nedostopni. Kako torej ohranjati delavski boj, ne da bi iz današnjih proletarskih privilegirancev delal antagoniste? Tudi to je seveda ideološki triumf današnjega paradigmatskega kapitalizma, da se v bistvu neluksuz, socialistična samoumevnost, kaže kot luksuz. Menimo, da je dandanašnji boj proti prekarnim oblikam zaposlitve ne le pragmatično jalov, temveč tudi in predvsem idejno spodletel.

Funkcionira namreč izrazito regresivno, tj. ne gre za to, da mislimo in se borimo za njegovo prihodnost, ampak bolj za povratek v nekdaj nevprašljivo delavsko blaginjo. Prekarstvo se poskuša odpravljati z vračanjem v očitno izgubljene relikte. Nezaposljivost naj se sprevrne v dobro staro zaposljivost. Na tej točki pa želimo, pač v duhu naše današnje poslanice, predlagati perspektivno boja, ki nas bo sprva vrgla v občutje že videnega. Ki pa, kot nam pričajo anahronistične proslave, vendarle ni brez rezultatov.

Tudi prekarstvo prinaša, če se smemo tako izraziti, določene privilegije. Seveda ne v materialnem smislu. Na tej ravni je še tisto edino, s čimer je razpolagal klasični proletarec - prodaja svojega dela, nezadostno. Ne moreš se niti mezdno prostituirati. Si manj od delovne kurbe. Je pa ta oblika zaposlitve razvezala dobro staro priklenjenost na točno določeno delovno mesto na točno določen način za točno določen čas. Navaden, redno zaposleni imaš že res krite vse delavske varnostne stroške, toda prav pod pogojem prikovanosti. Tako se nam izriše paradoks delavske svobode oz. nesvobode. Prekarec je nesvoboden v svoji svobodni materialni nepreskrbljenosti, zaposleni svojo materialno preskrbljeno svobodo užije v zaposlitveni nesvobodi.

Morda bi na tem mestu poskusili z radikalno strategijo - ne s sprevrženjem prekariata v polno zaposlenost, ampak polne zaposlenosti v - prekariat. Ne da je prekariata preveč, premalo ga je. Kot je bil proletariat nekoč avantgarda družbenih sprememb, mora to danes postati prekariat. Ko bomo prekarci vsi, ne bo nobenega prekarca več. Svojega statusa se ne smemo sramovati in se ga otepati, temveč ga celovito zapopasti in si ga nadeti natanko z vso bedo svobode in svobodno bedo vred. Samozavedati se pomeni dvigniti se nad prilike in neprilike ter razredno in horizontalno premisliti in misliti naš položaj. Ki nam ga žal ne bodo izboljšali dandanašnji sindikalni boji in stremljenje po preteklih dosežkih. Naše stanje je nevideno, smo depriviligirani v vobči zahodni priviligiranosti. Naše pravice morajo biti izborjene na novo, ne spet.

Ker pa je vendarle praznik dela, je treba zaključiti v njegovem duhu. Bodi varno ali nevarno zaposlen, na avtorski ali kolektivni pogodbi, samozaposlen ali nezaposlen, prek napotnice ali na črno - delo je še zmerom tisto, ki nas združuje in povezuje v razred delavcev, kakršnihkoli že. Kaj nam kot takim ostane? Hja, polastimo se produkcijskih sredstev, postanimo lastniki lastnega dela, sprevrnimo jalovo parlamentarno odločanje, odpravimo državo. A lepo po vrsti. Najprej praznik, potlej akcija. Zato: živela revolucija! Živelo delo! Živel 1. maj.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pivo smo odprli, sončni zahod je lep...kje pa je tekst?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness