O "naravnosti" neoliberalizma

V zadnji številki Mladine pride v intervjuju s predsednikom vlade Mirom Cerarjem v nekem trenutku do pomenljivega kratkega stika, do trčenja dveh ključnih diskurzov, ki vsak s svoje strani obvladujeta aktualno politično analizo in obenem izključujeta drug drugega. Cerar razlaga, kako v kapitalizmu lahko uspe le nekaterim, le najboljšim, in da to vse druge nekako motivira, nakar mu Grega Repovž namigne, da je to »temelj neoliberalne ideologije«. »Ne, to je dejstvo,« odvrne Cerar. Vprašanje, okoli katerega se bo vrtel današnji tekst, se zdi jasno: je neoliberalizem dejstvo ali je, kar se zdi nasprotno, ideologija? Ali pa je morda ravno zato dejstvo, ker je tudi vladajoča ideologija?

Neoliberalizem je koncept, ki je v politični besednjak vstopal postopoma. Bolj kot je postajal pogost, bolj se je širil in notranje diferenciral svoj pomen: v ožjem smislu označuje določeno ekonomsko doktrino, v širšem specifičen način obnašanja, specifičen vrednostni sistem, v svoji najbolj nekonceptualni rabi, kot hashtag »neolib«, pa je lahko zgolj nedoločna žaljivka. Najširši skupni imenovalec se mi sicer zdi sledeč: neoliberalec je nekdo, ki ne more razmišljati onkraj kapitalizma zato, ker ga naturalizira in njegove zakone enači z naravnimi zakoni. Ne gre torej nujno za nekoga, ki vlada, izkorišča in je zavestno zloben ter nasploh nima dobrih namenov, temveč primarno za določeno zaslepljenost, za napako v mišljenju.

Podoben očitek je seveda prisoten že pri Marxu, ki klasični politični ekonomiji Smitha in Ricarda v grobem očita, da je v njej kapitalistični odnos sedanjosti prikazan kot nekaj večnega, onkraj-zgodovinskega, kot del naravnega prava, kot dogovor med dvema enakovrednima, neobremenjenima, »svobodnima« entitetama. Skrb za ravnovesje je tu odveč, saj naj bi bil ravno »osebni interes med enakimi«, ki ga lahko izražajo vsi vpleteni, tisti, ki naj bi preprečeval zlorabe in okoriščanja. Marx preko primera »svobodnega« trgovanja med kapitalistom in delavcem jasno pokaže na zlorabo tovrstnega konceptualnega okvirja, na izkoriščanje, ki ga teza o svobodnem trgu prikriva.

Toda postopek naturalizacije kapitalizma se zdi danes vsaj deloma drugačen. Ne gre nujno za »naravo« svobodnega trga, ki bi bila neka onkraj-zgodovinska konstanta, temveč za spreminjajočo se naravo, ki ne izključuje zgodovinskosti. Glavne metafore so sposojene iz darvinistične biologije: trg je vseskozi spreminjajoč se ekosistem, z omejenim številom niš in veliko večjim številom pretendentov, ki jih želijo zasesti. Ostra selekcija pogojuje oster boj za ista strukturna mesta, kar povratno generira raznolikost. Svet ni takšen zaradi nujnosti, temveč enostavno zato, ker je takšen postal preko preteklih prilagoditev in naključnih evolucijskih modifikacij.

V tem primeru je enostavna ponovitev Marxove kritike glede ideološkosti in naturaliziranja klasične politične ekonomije morda prekratka. Ne gre nujno za mišljenje, ki bi z abstraktnim ideološkim govorom o svobodi in demokraciji posebej želelo prikrivati izkoriščanje množice podjarmljenih. Nasprotno, cinični neoliberalizem pripozna nujnost ostre selekcije, izkoriščanja in neuspeha. Toda ravno na podlagi te analize skuša ponuditi rešilne recepte: konkurenčnost, povzpetništvo, kreativnost. Uspe sicer redkim, toda načeloma lahko komurkoli. Vse to so, kot pravi Cerar, dejstva. »Dejstva«, ki sicer ideološko reproducirajo obstoječa oblastna razmerja in koordinirajo gibanja posameznikov tako, da poganjajo sistem, ne glede na to, kako so načeloma kritični do njega v mišljenju.

Kritika je v tem kontekstu lahko usmerjena v samo metaforično biologiziranje trga, ali pa nasprotno, v dejstvo, da metafora ni izpeljana do svojih skrajnih konsekvenc, s čimer bi bila neoliberalna nujnost spodkopana na njej lastnem terenu. Darwinovo naravno okolje namreč ni nikoli statično, četudi je v veliki meri še vedno določujoče in ga, s stališča posameznega organizma in njegovega mišljenja, ni mogoče enostavno spremeniti. Obstaja sicer možnost velikih strukturnih sprememb, vendar pa se večini odklonov vseeno ne uspe ohraniti. Toda, če pogledamo vzvratno, lahko vidimo, da vse obstoječe ni nič drugega kot odklon od nekega prejšnjega normativa. Vse je možno, četudi je uspeh redkost. Če potenciramo sporno primerjavo trga z ekosistemom: sprememba v razmerju sil ni nujno samo kvantitativna, temveč tudi kvalitativna. Spremenijo se lahko tudi pravila igre, sami vladajoči zakoni in celotna podoba ekosistema. Katerakoli prednost lahko postane v novem kontekstu slabost. Rečeno nekoliko neoliberalno: karkoli, celo neoliberalizem sam, lahko izumre v konkurenčnem boju. Prodajanje kakršnekoli nujnosti, denimo nujnosti privatizacije ali varčevanja, ni nič drugega kot specifična in konkretna bojna taktika v nekem okolju, ki ji lahko sledimo ali se ji zoperstavimo, pri čemer se ni mogoče izogniti tveganju in konfliktu.

Problem torej ni, kako razkrinkati lažne zakone narave, temveč je veliko manj pompozen, četudi bolj kompleksen - problem konkretne lokacije boja, taktike, koordinacije. Kako lahko iz pozicij, ki so sistemu notranje, spreminjamo strukturo kot celoto? Kako pozicijo nemoči transformirati v pozicijo moči? Problem skratka v prvi vrsti ni v ideološki zaslepljenosti in nemožnosti mišljenja, ni idealističen. Nasprotno, enostavno si je zamišljati drugačne, ne-kapitalistične družbene ureditve kot neka abstraktna končna stanja in morda je problem, da je to zamišljanje še preveč enostavno. Bolj je problematično pragmatično vprašanje smeri konkretnega prehoda iz današnjega stanja v boljšo prihodnost. Katero pot ubrati? Ravno zato, ker je možnosti in smeri rušenja kapitalizma preveč, nastane težava v koordiniranosti med različnimi strategijami. To reproducira stanje, v katerem ima vsak svojo privatno miselno utopijo, ki ostaja zgolj na ravni misli in je striktno ločena od privatnih sanj o uspehu, ki usmerjajo delovanje in so bolj prilagojene »dejstvom« našega konkretnega sveta.