Ko je Ministrstvo za kulturo z Vaskom da Gamadjo na čelu pred nedavnim leteče zamenjalo ŠOU pri guzenju našega radia, se mi je – med topo bolečino spričo nenehnega nelubriciranega suvanja – prikradel spomin izpred nekaj let, ko je naši fakulteti gostoval Renato Baretić. Takrat nisem ne slutil ne razmišljal o tem, da bi svoja po malem in težko pridobljena znanstva o besedah in rečeh prilično enkratno – kar je top funkcija radia za preveč samokritične in h cringeu nagnjene osebke – ponujal za javni drobiž in šilce egotripa. Priznani hrvaški pisatelj je tedaj dejal nekaj v smislu, bodite vse, kar si želite, le novinarstvu se izognite. Subsumirana teža te, sicer z lahkoto izkušenega izrečene izjave se mi je tako takrat kot tudi danes zdela dokaj moralistična, pa čeprav dobronamerno, a prelita v pomenljivo poanto: da je novinarsko delo plehko delo par excellence.

Toda tip ni lagal, vsaj meni ne. Nekaj neznosno plehkega je v pisanju, dajanju od sebe, zanimanju in kimanju, nabijanju, ubijanju za deset evrov in za glas, ki je večji od tvojega. Kot da bi delal samo zato, da me lahko nato nekdo jebe zaradi tega. Da se lahko tiho posmiha vsakič, ko skušam povedati tisto, kar morda tudi on misli ali čuti, česar ne razume, kar prevprašuje ali preklinja v sebi. Kar ga provocira in njegovo potrpljenje rine čez bankino. Ko to povem po svoje, za malo denarja ter bistveno manj odmeva, kot sem vložil truda, časa in pljučnih mešičkov, se zdi neodvisno, a en klinc pomembno. Kaj naj jaz, če naš program ni v madžarščini in mu manjka šovinizma – nam pač ni v krvi, kot pravi tista dosadna popevka. Kaj naj jaz, če ne zmorem fingirati življenja po meri fetiša enega človeka ali njih par.

Človek bi kdaj pa kdaj še premislil, pobrisal napisano in stvar zapisal na novo. Ne glede na vse bi vzdrževal nivo komunikacije in malikoval dialog, označevalec vrste brezhrbteničarjev. Pogledamo našega el presidenteja, pa je stvar jasna. Bil bi uravnotežen. Toda danes spet ni ta kdaj pa kdaj. Tu je prej neustavljiva želja z besedami najti zasluženo mesto v svetu za te, nevredne besede, in za njihovo džibersko ravnanje. Klic gverile, ki ministru in njegovim lakajem želi vnovič podčrtati že znano: Valter se bo nekoč vrnil in vam vsem jebal mater.

To so seveda nedovoljene sanje, novega dneva pa še ni na vidiku. Na sončni strani Alp, bogu ravno toliko pred nosom, da nas – hvala in sunce mu – ne vidi, čas odteka ciklično, od ene do druge vlade veledrkadžije kite osamosvojitve. Morda je narod res glup, kot pravi naš parlamentarni špecialec, morda pa potrebuje obup, da bi lahko enkrat in za vselej prekinil to večno vračanje enakega. Zdaj je čas, da prestrelimo njegovo aktualno pojavno obliko na področju kulture, ki nas je že dodobra poglobokogrlala. V dobro našega grla bi bilo bolje, če nam to uspe, še preden se prežgemo na poletnem soncu.

Piskamo najtanjše v svoji dobrega pol stoletja dolgi zgodovini. Odločitve teh, ki krojijo to našo usodo – javno, kot je javno vse v zvezi z nami – in se boga ne bojijo, da o odsotnosti strahu pred ljudstvom sploh ne govorim, so zakrknile program ter dodatno erodirale že tako načeta in zgolj simbolična plačila številnih trenutnih ustvarjalcev. Ti na krilih dediščine in duhov preteklih generacij pisunov, urednikov, špikerjev, tehnikov in vseh ostalih iz dneva v dan in vsakič znova kreirajo ta famozni posebni pomen, ki nam je pripisan in ki vse bolj postaja izključno mrtva črka na papirju in paradna uniforma. 

Vanjo nas včasih oblečejo zato, da predsednik dobi selfie z anarho-markso-antifa-LGBT-svobodna-Palestina teroristi in neguje svojo do neznatnosti atrofirano politično hrbtenico. Spet drugič, da nam odločevalci povejo, kako nam nič ne manjka, ker smo uspešni na razpisih, ločenih od njih, le izjemoma pa zato, ker bi želel nekdo priliti v skodelico, iz katere potem vse leto po majhnih, solidarnostnih požirkih pijemo vsi ustvarjalci programa, ne da bi se kdo zares odžejal. Samo govoriti nam, kako posebni smo, in storiti ničesar, je hipokritsko – to nam govorijo že naše m’tke, če ‘mamo srečo, in poglejte, kje smo. Samo vzeti nam z eklatantno neresnim utemeljitvijo pa je kratko malo kraja, kraja tujega, ker radio ni ne naš ne vaš, ampak javen. Njihov, če že kogaršnji. Zaupan nam v varstvo in upravljanje ter vam za ogledalo, še posebej pa v brk. 

Pri taroku se rado zgodi, da je talon prazen, tvojim kartam nenaklonjen, hkrati pa se še porufaš in igraš sam proti vsem. Če imaš kaj tarokov v rokavu in če ti voda rezultatsko teče v grlo, ti ne preostane drugega, kot da igraš na vse ali nič. Napoveš poslednjega pagata in nato trajbaš taroke, da bi ti ga uspelo narediti. Med kartami, ki jih trenutno drži v rokah naš radio, ni kraljev in kraljic, niti ni monda in škisa, ni finančne varnosti in ni pogleda v prihodnost, ki prepričljivo vodi od štrika za vrati. Toda imamo taroke, ene nižje, druge višje, a imamo jih veliko.

Ti taroki so vsebine, ki kljub nezavidljivi situaciji nastajajo vsak dan. Z njimi dnevno nastajajo tudi Valterji, prodorni umi, ki v prostovoljni ilegali neodvisnosti nenehno dihajo za vrat svojim okupatorjem. Ti želijo na našem radiu – in na ducatu drugih medijev – sprovesti končno rešitev: cugrunt kritične misli in hegemonijo novinarskega dela po meri enega človeka. Odločevalci! Slej ko prej vas bomo starokirali in vam pobrali, kar ste nam vzeli, čeprav ste prvih nekaj štihov dobili vi. Pa četudi vam ne poberemo vseh vrednih barv, če ne zmagamo v vseh posamičnih bitkah – važno je, da na koncu naredimo tega pagata, ki prinaša največ točk in končno zmago - ta je poteza več.

Vazduh trepti kao da nebo gori. Drage ReŠolucionarke in ReŠolucionarji, spremimo već jednom tu oluju!