Seveda smo že vajeni tega, da smo nad uprizoritvami v SNG Drama ali Mestnem gledališču ljubljanskem še prevečkrat razočarani. Ne ponujajo nič inovativnega, oklepajo se svoje klasičnosti, ko poskušajo nekaj novega, se spotaknejo in si polomijo zobe … Kakorkoli že, prevečkrat vse to kupimo in se gremo loterijo v upanju, da se nam morda nasmehne sreča. Včasih smo zadovoljni, včasih razočarani. A to, kar smo pred kratkim videli na odru Cankarjevega doma, presega besedo razočaranje. Pravzaprav najprej postanemo jezni, nato postanemo obupani, na koncu pa le še cinični in sprijaznjeni s tem, da Cankarjevemu domu, Drami in Mestnemu gledališču pač ni več pomoči.

Ko tole pišem, se sprašujem, ali ima sploh smisel. Institucije pač, isti ljudje, isti frisi, iste veze, reprodukcija istega. Vsak dan. Ampak recimo, da se kljub temu pojavi jeza, in jeza je okej, je boljša kot žalost ali razočaranje, in da je vseeno bolje, da se bes izlije v tekst namesto v pošteno brco ali šamar, ki bi le nadaljevala isti primitivizem, kot se ga grejo opice in krave na odru Cankarjevega doma. Opice in krave, dobesedno.

Aja, če še niste ugotovili, gre za predstavo 2020, ki je nastala v koprodukciji Drame, Mestnega gledališča in Cankarjevega doma. Predstava zagotovo ni namenjena študentom, saj karte stanejo, kot vedno, med 16 in 25 evrov, kar itak nikoli ni bila sprejemljiva cena. Zdi se, da je namenjena srednjemu razredu in starejšim, ki si nekajkrat na leto privoščijo spektakel. Vonj po parfumu, šminke, visoke pete, to je vendarle Cankarjev dom, zaboga! Bombončki v publiki šumijo, gledalke in gledalci med predstavo kričijo in odgovarjajo gledalcem, četudi to ni del spektakla samega. Saj, tudi takšno publiko potrebujemo, a ne za ta denar.

Predstava 2020 je nastajala procesualno; baje naj bi vsi, ki so bili vključeni v ustvarjalni proces, prebrali knjige Sapiens (kratka zgodovina človeštva), Homo Deus (kratka zgodovina prihodnosti) in 21 nasvetov za 21. stoletje. To so dela Yuvala Noaha Hararija, zgodovinarja in filozofa, homoseksualca, Juda, človeka, ki je trenutno eden izmed najpopularnejših pisateljev poljudnoznanstvenih knjig. Je namreč avtor, ki se je lotil pisanja zgodovine človeštva. Pompozen projekt, skratka. Vsebina teh del mi ni znana, a morda v tem primeru to niti ni tako pomembno. Predvidevam, da jih je redkokdo na odru v celoti in s pozornostjo prebral in da je odru prav prepustiti avtonomijo, skozi katero spregovori.

Kakorkoli že, predstava se vleče tri ure, na začetku govori o evoluciji, o tem, kako je homo sapiens prevladal nad vsemi ostalimi vrstami in zavladal svetu. Recimo, da so glasbeni vložki okej in da v opice oblečeni igralci še kar usklajeno plešejo. Ideja, ki se vleče skozi celotno predstavo, poveličuje individualizem, esencializem, biologicizem, boj za obstanek in svobodo odločitve. A istočasno hoče sovražiti kapitalizem. Eden izmed bolj paradoksalnih stavkov, ki smo jih na odru lahko slišali, je bil: »Ne pristajaj na zakon trga. Izberi biti človek.« Pa kaj biti človek tu sploh pomeni? Biti rastlina, biti neka negibna goba, da lahko pristajaš na zgolj in samo bit. Morda pa smo zakreditirani, v minusu, odpuščeni, prekarci, brez fletov, brez možnosti, da bi sploh ušli trgu in izbrali kaj drugega. Gobo, na primer.

Poleg kapitalistične ideologije, ki jo predstava skuša prodati na vsakem koraku - sumim, da nevede -, seveda ne uidemo seksizmu. Čeprav okusen seksizem sploh ne obstaja, je ta v 2020 tako ogaben, da človeka med predstavo prime bruhat. Ženska je samo še objekt, zgoraj brez skače po odru, je popolnoma objektivizirana in pristane na funkcijo rekvizita, ki si ga lahko igralci med seboj podajajo. Jurij Zrnec poka svoje seksistične šale, s svojimi bednimi izjavami utiša lezbijke in je prav posebej primitiven, veliki oder Gallusove dvorane pa tako spet transformira v epopejo penisa.

Ampak geji so pa kul. Ženske so mame, kurbe ali muze, homoseksualci pa so tisto, kar je trenutno treba rešiti. Menim, da je režiser, Ivica Buljan torej, s predstavo Zgodovina nasilja to nekoč znal dobro tematizirati. A v tej predstavi je tematika gejev v dramaturgijo zgodbe pristala kakor padalec in prikazala, kako težko je biti del religiozne družine in hkrati gej. Ko Zrnec reže pečenko, da bi svoji družini postregel kosilo - prizor je namreč umeščen kar tako -, eden izmed družinskih članov moškega spola seksa s svojim ljubimcem. Falocentrizem kar poka po šivih in zdi se, da si je Buljan, še preden je predstavo sploh začel delati, rekel: »Hočem videti dva tipa, kako se pred množico ljudi poljubljata na odru Gallusove dvorane.« In to mu je uspelo. Aplavz.

Vse, kar na odru hoče biti kritika, pade v zanko primitivizma. To se zgodi tudi pri tematiziranju vere. Hiengmana malo slečejo, mu prekrižajo noge in stegnejo roke, pa se odločijo, da bo Kristus. Nato oponašajo muslimane in zelo nerodno opravljajo obred molitve. Človek kar švica, tako bedno je vse skupaj. Seveda pa je budizmu in meditaciji dodeljenega več prostora. Predstava hoče povedati, da moramo biti ljudje, da nas kapitalizem pač vsak dan pere in da moramo zato najti mir v sebi, srečo v majhnih stvareh, v nekaj vdihih in izdihih. New age fora, ki se izjemno lepo priklada kapitalistični produkciji individualizma in razdrobljenosti dandanašnje družbe. Koga tukaj pere?

»Predstava se sprašuje o tem, kaj je dobro življenje. Sprašuje se, kako človeštvo uresničuje temeljni vrednoti: ljubezen in spoštovanje do drugega.« To, kar ste slišali, je citat, ki ga najdemo pod opisom predstave. Če je ta hotela povedati, da človeštvo ne uresničuje ničesar od obojega, cilj res ni bil težek. Na oder postaviti reprodukcijo istega sranja, ki smo mu priča vsak dan, pač ni in nikoli ne bi smela biti funkcija odra. V tem primeru je predstava nastala zaradi dobrega biznisa in uveljavljanja pozicije moči v gledaliških krogih. V Gallusovi dvorani si lahko privoščimo neizmerne dimenzije kretenizma in za to nam nikoli ne bo treba odgovarjati, so si očitno rekli. Ker nekateri pač lahko.