Novo leto je slovensko medijsko krajino blagoslovilo z novo kulturno-umetniško revijo, ki jo je lansirala nedavno odprta Galerija Cukrarna. Pod vodstvom Alenke Gregorič Cukrarna odpira vrata celotni paleti sodobne umetnosti v dolino šentflorjansko. Plod tega razsvetljenskega projekta je bila tako tudi revija Cukr, ki jo pod uredniškim vodstvom Mance G. Renko, podobno kot koncept prostora Cukrarne, vodi »želja po odpiranju prostora«, tako fizičnega kot tudi metaforičnega. Zato se lahko zazdi, da tudi revija Cukr deluje kot odgovor na kritike o programski praznini in izpraznjenosti galerijskega prostora Cukrarne. Papir revij in časopisov resda prenese vse, a ob tem se postavlja vprašanje, ali moramo zato vsak list papirja tudi uporabiti. 

Cukr je oblikovalsko soliden obrtniški izdelek, kar napoveduje že naslovnica, sicer delo Lucije Rosc, ki trenutno skupaj z Borisom Gaberščikom razstavlja v Galeriji Fotografija. Prispevke v reviji spremljajo kvalitetne ilustracije ter fotografije, izmed katerih po umetniškosti zagotovo izstopa fotoesej fotografa Jana Vaukmana in pisateljice Katje Perat Vse manj je dobrih gostiln. Nikoli si nismo predstavljali, da je art lahko pravzaprav tudi posedanje v Vesolju ali čemenje na zadnji postaji prenekaterih noči v baru Pod skalco. V nasprotju s tezo iz uvodnika revije, v katerem urednica zapiše, da je Cukr revija »o življenju, ki nima ničesar skupnega z življenjskim slogom«, velja za članek ravno obratno: umetnost je način življenja, ki je kul in obenem izumetničen oziroma artsy. Zato bo revija, ne glede na kot ali svetlobo, tako dobro izgledala v Instagram okvirčku oziroma na storyju. V tem kontekstu je jasno, zakaj je del revije tudi sodobna, mondena poezija mesta avtorja Alexa Dimitrova v prevodu Staše Pavlović. Kot se za Instagram poezijo spodobi, sta bolj kot njena vsebina in kontekst pomembna videz na strani revije ter sozvočje z ilustracijo na sosednji strani. 

Osrednja tema revije je prostor druženja, ki je bil v zadnjih dveh letih najbolj na udaru in katerega manko smo fizično najbolj občutili ob vsakodnevnem opazovanju Zoom kvadratkov. Na vsebinski ravni sta tako posebej zanimiva intervju s švicarskim režiserjem Milom Rauom ter esej slovenske režiserke Nine Rajić Kranjac. Gledališki prostor je bil namreč poleg kina in koncertne industrije tisti, ki se je zaprl med prvimi in odprl med zadnjimi. Obenem pa se zdi, da prispevka drug drugega osvetljujeta: medtem ko Rau govori o gledališču na območjih brez primerne gledališke opreme in obveznem soavtorstvu vseh sodelujočih v posameznih predstavi, pa Rajić Kranjac pripoveduje o posebni dinamiki, ki jo gledališka predstava ustvari v prostoru, kjer poteka. V preseku obeh člankov, ki formalno izstopata po prostoru, ki jima je odmerjen, je vprašanje o tem, kaj je gledališki prostor v letu 2022 in kakšen bi lahko bil. Ob tem ni mogoče pozabiti na žalostno stanje vseh gledaliških prostorov pri nas, ki ga pogosto spremlja nezmožnost razmisleka o drugačnih možnostih lokacije gledališke uprizoritve. S tema prispevkoma revija dejansko odpre temo prostora iz uvodnika. 

A razlog, zaradi katerega je revija kljub imenu pustila grenak priokus, je nenavadno kratka dolžina prispevkov. Z izjemo intervjuja z Rauom, prispevka Rajić Kranjac in eseja umetnice Amy Sillman o barvah so članki nenavadno kratki – nenavadno zato, ker revija kot fizični produkt s svojo težo, kvalitetnim papirjem in grafiko daje vedeti, da v nasprotju z drugimi bolj ali manj kratkoživečimi projekti sredstva niso bila problem. Vzemimo na primer esej oziroma pravzaprav kolumnico Primoža Krašovca, ki mu je namenjena zgolj stran z besedilom, krajšim od tega, ki ga trenutno poslušate oziroma berete. Fenomen gatekeepinga, ki je naslovljen v kolumnici, bi si zaslužil širšo interpretacijo, še posebej v kontekstu »odpiranja prostora«, ki ga naslovi uvodnik revije. Čemu potreba po nadzorovanju nečesa, če prostor odpiramo, je vprašanje, ki ga v pičli četrtini A4 strani ni mogoče nasloviti. 

Možna interpretacija tega bi bila, da gre za prvo številko revije, ki ima težki nalogi uvesti svoje vsebine v medijsko krajino in hkrati biti v sebi nedeljiva samozavestna enota, ki ji ni moč očitati polovičarstva ali zgolj napovedovanja tega, kar sledi. Vendar krajina, ki jo Cukr nagovarja, vendarle ni ne prazna niti izpraznjena, temveč v njej obstajajo že druge podobne publikacije – kot prvi primerjavi se ponujata reviji Outsider ter Maska. Obe prav tako kot Cukr želita preseči mejo med strokovno javnostjo ter množično kulturo, kar pomeni, da naslavljata tudi teme, ki se pojavljajo na robovih področij arhitekture oziroma gledališšča, ki ju reviji v osnovi naslavljata. Na drugi strani pa Cukr že jasno predpostavi tip bralca: ta bo hkrati tudi obiskovalec Cukrarne, ki bo po skrbno izbrani in kurirani umetnosti vzel roke Cukr, medtem ko bo srebal izbrano kavo v Cukrarna baru. S tem pa je revija dregnila v težave kulture, ki niso lastne samo Cukrarni, ampak so nekaj, kar spremlja umetniške institucije po vsem svetu.

Dilema, ki jo za sabo pušča Cukr, je del širšega vprašanja mesta umetnosti v sodobnem svetu in nagovarjanja širše javnosti. Četudi so ali-ali vprašanja s Slavojem Žižkom ter Juco Bonaco simpatična, hkrati pokažejo končnost prostora, v katerem so bila zastavljena, in dalje nezmožnost umetnosti, da bi presegla samo sebe. Tistim, ki so do sedaj zatavali v Cukrarno, ne Žižek ne Bonaca nista neznanca, saj sta del ljubljanskega kulturnega imaginarija. Po drugi strani pa bo simpatičnost teh vprašanj in predvsem teh, ki odgovarjajo, povsem nedosegljiva tistim, ki se z umetnostjo srečujejo v manjši meri. 

Nevede je tako Cukr dregnil v prav tisti del možganov, ki naj bi ga razvajal, saj je spomnil, kakšna samota vlada v slonokoščenem stolpu umetnosti. Nemara bi se bilo najprej vredno posvetiti konsolidaciji samote kot pa sesuvanju stolpa. Navsezadnje sta bili zadnji dve leti lekcija v tem, kako doživeti in preživeti samoto. Cukr tako ne nagovarja praznega prostora, temveč prostora, v katerem vsi mi že sobivamo. A vse, kar revija ponudi, je odmev prostora, v katerem se nahaja. Toda morda so potrebnejši novi izrazi, ki bodo generirali nove podobe, in nova besedila. Ob Cukru pa se poraja dvom, ali jih je s Cukrarno za seboj sposoben vzpostaviti.