Študentski zbor je prejšnji četrtek na 5. redni seji po sedmih urah in pol razprave sprejel približno 4,5 milijona evra vreden proračun Študentske organizacije v Ljubljani za leto 2013. O predlogu proračuna, zapletih in njegovem dokončnem sprejetju smo že večkrat poročali v okviru oddaje Kaj pa univerza, v tokratni Dlaki z jezika pa se bomo skušali poglobiti v eno samo njegovo točko, ki se nas na Radiu Študent najbolj neposredno dotika, in sicer tisto, ki določa, da bo Radio Študent v letu 2013 dobil 12,5 odstotka manj kot v lanskem letu, kar znese skorajda 30.000 evrov.

Pomembno je, da to znižanje sredstev v bistvu sploh ni bilo na nikakršen način utemeljeno s strani predsedstva ŠOU. Oziroma je bilo utemeljeno, in sicer s tem, da bo proračun ŠOU v tem letu nižji skorajda za tretjino in da bodo proračuni vseh zavodov posledično znižani za kakih 10 %. Tako so nam vsaj povedali. Vendar se je takšna utemeljitev na koncu izkazala za neutemeljeno, saj se niti ni proračun ŠOU znižal za tretjino niti se vsem zavodom ni znižal proračun. Ampak tako to gre. Nekako tako kot pravi komentar nekega našega fana na Facebooku: »Radijci dobijo po pički vsako drugo leto, ko zamenjajo poglavarje, in vsako leto penali, ko sprejemajo proračun.«

Problem, ki se zaradi neustreznega zakona o medijih in neurejenosti statusa Radia Študent na državnem nivoju ponavlja iz leta v leto, je v določenem smislu zelo preprost. Študentom, ki prvič sedijo v predsedstvu ŠOU, se vsakič pri prvem pogledu na Excel tabelico z letnim proračunom zazdi, da je teh 200 in nekaj deset tisočakov, ki gredo za Radio Študent, preveč ter da bi jih lahko rezali vsaj za nekaj deset tisočakov.

Scenarij, ki se ponavlja iz leta v leto, je ponavadi takšen, da nek posameznik ali neka poslanska skupina enostavno zatrdi, da je financiranje Radia Študent razmetavanje denarja, pri čemer mu te trditve ni treba posebej dokazovati, saj je to takoj jasno vsem ostalim - kar se je to leto tudi uradno potrdilo z enostavnim dvigovanjem zelenih volilnih kartic. Tako preprosto je to.

Pri tem pa pri zagovornikih finančnega rezanja iz leta v leto opažamo dve varianti obrazložitve, ki obe govorita o razmetavanju denarja in sta seveda obe »zelo tehtno argumentirani«. Prva pravi, da so sredstva, ki jih RŠ dobi s strani ŠOU, razmetavanje denarja, ker je pač RŠ nepomemben in ga nihče ne posluša. Druga pa, da RŠ razmetava denar ŠOU, ker kam za boga potem gre teh dvesto in nekaj, zdaj pa že le dvesto tisočakov?! Najpogosteje pa se ti dve razlagi kombinirata.

Dejstva pa so povsem drugačna. Dejstvo je, da je Radio Študent lani iz proračuna ŠOU v Ljubljani dobil okoli 230.000 evrov, letos pa mu bodo, ne glede na povečanje obsega radijske in druge produkcije ter splošno širitev dejavnosti, v proračunu namenili le 201.000 evrov. Členek „le“ tukaj drži kot pribit zato, ker za ta denar - ki ga, mimogrede, s svojimi projektnimi, marketinškimi in drugimi pridobitnimi dejavnostmi tekom leta več kot podvojimo, da bi lahko sploh preživeli - naredimo verjetno več kot marsikateri zavod oz. medij v tej državi. Pustimo torej, naj govorijo dejstva in številke.

RŠ oddaja 24 ur dnevno vse dni v letu, od česar imamo večino leta 17 ur produkcije na dan, 13 ur pa le v času študijskih počitnic med julijem in septembrom. RŠ ima več kot 200 rednih honorarnih programskih sodelavcev, ki so skrajno podplačani, in le 5 redno zaposlenih, ki so prav tako podplačani. Z denarjem iz svojega proračuna RŠ sam plačuje prostore, oddajnik, SAZAS, IPF, ZAMP, APEK, telekomunikacije ter druge splošne storitve in materialne stroške, vključno s tehnično opremo. In tako naprej in tako nazaj.

Za tisto, kar ostane, tistim dvestotim sodelavcem RŠ-a vseeno uspe sproducirati 5.500 različnih radijskih programskih enot na leto; Založbi RŠ uspe posneti in izdati povprečno 8 glasbenih CD-jev; RTV Študent pa objaviti več kot 50 video prispevkov na leto. Za primerjavo - pa ne da bi imeli kaj proti njim, tukaj jih navajamo le kot ustrezen referenčni medij, financiran s strani ŠOU - Šouvizija za „pičlih“ 200 video prispevkov dobi 80.000 evrov na leto, kar se seveda nikomur ne zdi sporno, spornih pa je 230.000 evrov, ki gredo Radiu Študent!

Poleg tega RŠ vsako leto organizira 2 večja glasbena festivala – Klubski Maraton in Tresk, da festivala radijske umetnosti RADART in številnih drugih projektov tukaj sploh ne omenjamo. Kot verjetno že veste, RŠ vsako leto organizira rojstnodnevno zabavo, ki je popolnoma brezplačna, tako kot skoraj vsi dogodki v naši organizaciji, in na katero vedno pride na tisoče ljudi. Če nekaj od tega v tem letu umanjka, prosim ne krivite za to nas na Radiu Študent, ampak se obrnite na tiste, ki so načrtovali in sprejeli tak proračun.

Še nekaj statističnih številk za ozaveščanje ŠOU-ovske, študentske in širše javnosti, pa bomo prenehali; nismo mi krivi, da počnemo toliko reči. Na različne avdicije RŠ-a se na letni ravni prijavi povprečno 300 ljudi, v glavnem študentov in drugih mladih, od česar jih gre skozi izobraževalni proces kakšnih 100, med sodelavce pa jih letno sprejmemo več kot 40. Od 9. maja 2012, ko smo za 43. rojstni dan zagnali novo programsko shemo in novo spletno stran, ima slednja do današnjega dne 1,083.154 obiskov, med temi 126.881 edinstvenih obiskovalcev, kar na letni ravni znese okoli 10 odstotkov celotne slovenske internetne populacije. To so številke in dejstva, ne pa pavšalne trditve, da je RŠ nepomemben medij, da RŠ-a nihče ne posluša in da se denar za RŠ ali na RŠ meče čez okno in skozi okno.

Drugače povedano, to, da RŠ-a nihče ne posluša oz. da ste vi, drago poslušalstvo, nekakšni 'alternativci', je v bistvu večletni diskurz določenih frakcij v okviru ŠOU, ki se ga včasih tudi med nekaterimi sodelavci ter poslušalci RŠ jemlje kot nekakšno božjo resnico, čeprav gre tukaj za skrajno subjektivno mnenje tistih, ki RŠ-a sploh ne poslušajo in bi ga najraje kar ukinili, če ne pa vsaj spremenili - v radio Center ali radio Veseljak, to je zdaj vprašanje.

Drugi problem je ta, da se RŠ-u v ŠOU-ovski in tudi širši javnosti, dokaj pogosto in brez kakršnega koli pomisleka, lepi etiketa nekakšnega alternativnega medija. Termin »alternativni medij« pa je že tako problematičen, saj s pojavo novih internetnih medijev, ki konkurirajo in spreminjajo stare medije, v bistvu ni več masovnih medijev oz. so vsi mediji v določenem smislu postali alternativni mediji. Pri RŠ-u pa je predpona »alternativni« še posebej problematična, saj sugerira, da gre pri tem za nekakšen obrobni medij, ki ga delamo in ki ga poslušate le nekakšni obskurni obrobni »alternativci«. Kakšna je to alternativa in komu naj bi mi bili alternativa, pa ne vemo ne vi ne mi, drago poslušalstvo.

Zanimiva neka alternativa, ki kot taka obstaja že 44. leto ... Mi nismo alternativa, mi smo tukaj, že od leta 1969. In tukaj bomo tudi ostali, ne glede na to, kaj mislijo in pravijo nekateri posamezniki, ki se še niso rodili, ko je RŠ že bil tukaj - namreč ne levo ne desno, ampak vedno na sredini - se pravi tam, kjer se sekajo in stekajo različni vzgibi in poti te družbe –  vedno na njeni meji.

Da malce znižamo ta patos in s popolnoma trezno glavo povzamemo že povedano. Glede na ogromen obseg radijske produkcije ter druge programske in neprogramske dejavnosti so bila osnovna sredstva, ki jih je RŠ dobival s strani ŠOU, že tako skrajno prenizka in so nas postavljala na rob preživetja. Dodatna znižanja pa nas postavljajo v pozicijo izbire: ali krčiti produkcijo, česar si zaradi vas, drago poslušalstvo, oziroma delovanja v javnem interesu ne moremo privoščiti ali pa skušati pridobiti finančna sredstva iz drugih virov.

Pri tem bi še enkrat radi opozorili, da je RŠ že tako prek projektov in marketinških dejavnosti letno več kot podvojil s strani ŠOU pridobljena finančna sredstva, dodatno krčenje teh temeljnih sredstev ter posledična dodatna širitev neprogramskih pridobitnih dejavnosti pa že lahko dejansko ogroža našo finančno neodvisnost, ki bi nam jo po Aktu o ustanovitvi moral zagotavljal ŠOU. S tem pa se posledično ogroža tudi osnovno poslanstvo RŠ-a, še posebej pomembno v prelomnih časih, kot so današnji: namreč ustvarjanje kakovostnega radijskega programa z namenom obveščanja in zadovoljevanja različnih potreb študentske in širše javnosti ter drugo delovanje v javnem družbenem interesu.

Summa summarum, vse navedeno jasno kaže na to, da, glede na razmerje med obsegom radijske in druge produkcije ter "višino" honorarjev in plač, ki so, kot rečeno, nekajkrat nižji od običajnih oziroma nižji od katerekoli druge organizacije pod okriljem ŠOU -, sodijo dejavnosti RŠ med najbolj varčne, hkrati pa med družbeno najbolj pomembne izmed tistih, ki jih podpira ŠOU - vsako dodatno „varčevanje“ pa lahko resnično ogrozi naše osnovno poslanstvo, ki ga odgovorno in kakovostno izvajamo že 44. leto. Kar se s sprejetjem tega proračuna že začenja dogajati.

Bilo bi dobro, če bi se tisti, ki o tem odločajo, zavedali tega, da Radio Študent ni enostavno samo še en zavod ŠOU, ampak da je ta obstajal še veliko preden je sploh obstajala Študentska organizacija v Ljubljani. Prav tako kot bi bilo dobro, da se zavedajo svoje lastne odgovornosti in vseh posledic, ki jih lahko njihovo dejanje sproži.

Nad ŠOU in RŠ proračunom za leto 2013 je zaskrbljen Bojan Anđelković, kot oseba in odgovorni urednik Radia Študent.