Leta 2004 je avstrijska založba Sonderzahl Verlag ob dvajsetletnici obstoja pri svojih hišnih avtorjih naročila dvajset dramoletov, ki niso smeli obsegati več kot ene strani in so morali vsebovati besedo Zahl, ki pomeni število.

Dramolet je prispeval tudi avstrijski literarni teoretik in jezikoslovec Wendelin Schmidt-Dengler, ena največjih intelektualnih avtoritet nemško govorečega prostora. Danes že preminuli Schmidt-Dengler je bil oster kritik univerzitetne reforme, ki jo je leta 2002 vpeljala takratna avstrijska ministrica za izobraževanje, Elisabeth Gehrer. Pri tem ji je zvesto asistiral takratni rektor Dunajske univerze, Georg Winckler, ki se je po mnenju ministrice pri reformi izkazal “z izjemnimi menedžerskimi in vodstvenimi sposobnostmi”. Reforma je šla v nam dobro znano smer ekonomizacije, racionalizacije in večje učinkovitosti univerze, ministrica je brezsramno govorila o “večji tekmovalnosti in mednarodni konkurenčnosti avstrijskih univerz”. Z univerzitetno reformo se je prav tako drastično zmanjšal vpliv študentov na odločitve vodstva univerze.

Schmidt-Denglerjev dramolet, z naslovom Študent: plača, je torej odziv na univerzitetno reformo, v njem nastopata dve osebi, gospa minister in rektor. Avtor se v besedilu poigrava z besedno dvojico Zahl/Zahlen, torej število/plačati, pri čemer je treba poudariti, da je tej dvojici zvočno zelo blizu tudi beseda Zählen, šteti/preštevati. Tako je avtor opisal dramolet:

"Dramolet kopira postopek, ki ga uporablja Ernst Jandl v svojih »humanistih«. »Poškodovani« jezik - izguba sklonskih končnic in napačno glagolsko pregibanje - vsekakor ni pokazatelj zmanjšanih razumskih sposobnostih udeležencev, ampak želi besedilo kljub namigovanjem na resnične dogodke in situacije popeljati s področja kabaretističnih praks in ga odtujuje od satiričnih tendenc."

Ker tekst govori sam zase, daljši komentar ni potreben, opomnili bomo zgolj na dve stvari. Slovensko besedilo jezik popači z napačno rabo glagolskih oblik (namenilnik) in napačnim sklanjanjem, sicer pa ni prirejeno slovenskemu prostoru, neverjetna podobnost z retoriko obeh rektorskih kandidatov je popolnoma naključna. Kvečjemu lahko rečemo, da kaže na univerzalnost in brezmejnost brezumnega birokratsko-ekonomističnega jezika.

V tekrtu so omenjene tudi torte, kar je aluzija na dogodek, imenovan “met torte”. Leta 2002 je namreč neki študent na javni tribuni o univerzitetni reformi zabrisal torto v obraz rektorja Wincklerja. Dogodek je sprožil burne odzive javnosti, politiki so govorili celo o terorističnem dejanju, mediji pa o “peščici levičarskih študentov, ki mečejo slabo luč na ostale, pridne in delovne študente.”

Med avstrijskimi študenti se je v tistem času pojavilo geslo “Torta namesto besed” in morda je sedaj tudi pri nas pravi čas, da ne nasedamo več rektorjevemu leporečju in od njega odločno zahtevamo, da se postavi v bran univerzi pred bedastimi finančnimi plenilci. Kajti včasih je torta glasnejša od besed …

Ker torej dramolet Študent: plača vse preveč spominja na retoriko naših rektorskih kandidatov, ga uprizarjamo bodočemu rektorju, kdorkoli že bo, v čast. Oziroma v opomin, kot se reče.