Umor Umetnosti

Umor Umetnosti

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 6. 2012 - 13.00

Eden od vidikov človeške zmožnosti ustvarjanja je umetnost. Bilo bi nesmiselno sprejeti, da je mogoče to zmožnost odstraniti iz arzenala človeške potencialnosti že s tem, da ji recimo ne namenimo dovolj denarnih sredstev. Pomanjkanje denarnih virov predvsem naznanja to, da se splošni pogoji za umetniško ustvarjanje slabšajo in da umetniški ustvarjalci vedno bolj životarijo. Ta položaj postaja vse bolj vsakdanji in je obenem izredno problematičen, vendar nikakor ni tisto, kar bi človekovo zmožnost umetniškega ustvarjanja ogrožalo v njegovem bistvu.

Brez dvoma so umetniški ustvarjalci v tem položaju prisiljeni vedno več časa in napora vlagati v veščino pridobivanja denarnih sredstev. Ta veščina jim drugače ni tuja, vendar lahko pretirano ukvarjanje z zbiranjem denarja naposled tudi preglasi in zasenči umetniško ustvarjanje samo ali ga popači do tolikšne mere, da med enim in drugim ni več prave razlike. Umetniško ustvarjanje namreč ni veščina pridobivanja denarja, tako tudi ni nikakršno delo. Umetniško ustvarjanje je ustvarjanje.

Ne gre la za to, da se umetnosti odtegujejo denarna sredstva zaradi slabega finančnega položaja, temveč je umetniško ustvarjanje kot tako vedno manj cenjeno ali bolje … vedno manj potrebno. Nič več in nič manj kot to. V tem tiči vsa teža problema, ki ima opraviti z duhom časa. Namreč, v družbi, ki v svoji totalni težnji stavi le še na učinkovito produktivnost, štejeta zgolj produktivno delo in komplementarni proces potrošnje proizvedenega. To je vse, kar nam je preostalo po dokončni zmagi družbenega, ki je vase posrkala ne le kontinente, temveč tudi »notranjščino« ljudi samih in njihovih zmožnosti.

V tem metabolizmu družbenega je vedno manj prostora za ustvarjanje, ki vedno meri na stvarjenje predmetov, ki imajo v svetu človeških stvari relativno trajnost. Kot taki pa so že ob svojem nastanku v neposrednem konfliktu z logiko dela in njegovimi proizvodi, ki so namenjeni takojšnji potrošnji in tako nujni obnovi življenjskega procesa samega.
Vsakokratna družba dela, denimo pretekla socialistična družba delavk in delavcev, je bila venomer v skušnjavi, da vse človeške vidike in zmožnosti podredi elementu dela. Filozof je postal filozofski delavec, umetnik je postal umetniški delavec, intelektualec je postal … in tako naprej. Današnji čas je mnogo bolj prefinjen v formuliranju svojih teženj. Pod mehkim dežnikom kreativnosti in inovativnosti se skuša umetnost podrediti nikoli končanemu krogotoku dela in trošenja. Ta nujni življenjski proces pa kot kaže potrebuje vedno novo in drugačno, da se ne zasiči v množici narejenega. To narejeno, ki je zdaj neskončno raznoliko, pa ni namenjeno trajanju, temveč je takoj investirano, kot telesna ali duhovna hrana, v potrošnjo, prebavo in izločanje.

Ustvarjanje, še posebej umetniško, ima svoj začetek in konec, predvsem pa meri na to, da za sabo pušča trajne sledove, ki lahko preživijo tudi umetnika samega. Umetniško ustvarjanje je svetnega značaja, saj prinaša v človeški svet stvaritve, ki so namenjene ostati med ljudmi in so kot take izvzete potrošnji in pozabi. V kolikor se umetnost podredi metabolizmu družbenega, ko začne služiti logiki produktivnega dela in potrošnje, je že znotraj procesa, ki vse ustvarjeno takoj investira v použitje in potrošnjo. Potrošnja pa je funkcija uničenja, saj mora napraviti mesto za prihod novih potrošnih dobrin in želja.

Ko se umetniško ustvarjanje podredi metabolizmu družbenega in njegovemu nenehnemu presnavljanju proizvedenega, potem umetnost docela izgubi svoj svetni značaj in postane nič več kot le kratkotrajni in hitro minljivi dizajn ali embalažni okrasek, ki spremlja potrošne dobrine na njihovi kratki življenjski poti.

Metabolizem družbenega in njegova presnova je v nenehnem pospeševanju. Celo stroje, kot so avtomobili, smo začeli trošiti, kot da gre za potrošne dobrine. Ko se umetniško ustvarjanje znajde v tem krogotoku, je to perfektni umor. Vse sledi so zabrisane, da je karkoli sploh bilo ustvarjeno. Potem ko je družba dela in potrošnje vključila v svojo presnovo tudi ustvarjanje, ji je ostala le ena in edina opozicija. Edino preostalo nasprotje delu je igra. Tisti, ki danes umetniško ustvarja izven tega krogotoka presnove, pa že sluti, da je njegova dejavnost vedno bolj razumljena kot prostočasna, kot igra ali hobi.

Umetniško ustvarjanje tako ni nič drugačno od prostočasnega igranja tenisa, oboje pa je v službi tega, da se tako v telesu kot duhu obnovijo moči za nove delavne napore. Še bolj produktivna prihodnost, h kateri se namenjamo, ne čaka. Ona je že tu!

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.