No, lahko bi rekli tudi »V iskanju izgubljenega časa«. V vsakem primeru pa je to Janez Janša. Pa ne spet Janez Janša, si morda mislite. In strinjam se z vami: nič ni bolj dolgočasnega kot večno »aktualni« Janez Janša in celotna slovenska politika, ki nikakor ne prizna, da vsako ponavljanje že vsebuje razliko, in zato pač preprosto ponavlja. Začnimo zato drugje - pri točki prešitja.

Točka prešitja je Lacanov pojem, je pojem teoretske psihoanalize. Gre za označevalca-brez-označenca, za označevalca-gospodarja, za čisto performativno gesto, ki sama po sebi nima pomena. Toda ne gre zgolj za to. Ta čista gesta, ki je sama brez pomena, daje pomen drugim označevalcem. Prišije jim neko pomensko vlogo. Poveže jih v nek enoten red, znotraj katerega imajo vsak zase svoj pomen, toda le v medsebojni navezavi. Lep primer je današnji vladajoči ekonomistični diskurz, kjer označevalec svoboda pomeni predvsem svobodo trga, pravičnost pa pravilno delovanje trga. Pravičnost je učinek svobodnega trga. Toda kje je tu točka prešitja, se morda sprašujete. Dobro vprašanje. Vprašanje, ki vpelje Janeza Janšo.

Tajkunizacija, ki je eden izmed glavnih krivcev za zavoženost slovenskega finančnega sektorja in s tem tudi gospodarstva. Ustvarjanje stalnega izrednega stanja, stanja krize in urgentnega delovanja. Politizacija medijev, kot recimo mešetarjenje upravnih in nadzornih svetov Dela, Večera in RTV-ja, in aktualne govorice o nenormalnem visokem dvigu DDV-ja za tisk, ki bi potisnil tiskane medije v še večje sranje. Zarote komunistov in tako imenovanih stricev iz ozadja, iz tega temačnega, večno nevidnega, toda rdečega ozadja. Kar lep dosežek, bi lahko rekli. In tu je veličina in beda tega slovenskega politika z imenom Janez Janša.

Zakaj beda? Vsa prizadevanja Janše so usmerjena v neoliberalizem, v vsej banalnosti tega pojma. Neoliberalizma v svoji čisti obliki pri nas dejansko ni, so zgolj neoliberalne tendence. Več kot očitno je, da Janša želi vzpostaviti to, čemur pravimo neoliberalna ekonomska in s tem tudi družbena ureditev. Vsaka njegova gesta je poskus vzpostavitve točke prešitja - točke, ki bo svobodi, pravičnosti, enakosti in tako dalje prišila neoliberalen pomen. S tega vidika se kažejo njegova dejanja kot brezpomenska - za njih preprosto ne najdemo razlogov. Mladinin urednik se v svojih uvodnikih in člankih pogosto sprašuje, »zakaj naš premier to počne.« Odlično vprašanje. Tako dobro, da nima odgovora. Ne gre za psihopatologijo, kamor se pogosto zatekajo odgovori. Gre za Janšo kot vršilca brezpomenskih gest. Gest, ki naj bi prešile pomen tudi vsem njegovim spodrsljajem in vzpostavile nov družbeni red, znotraj katerega bodo ti spodrsljaji retroaktivno postali upravičeni. Preprosto išče tisto religiozno točko, ki bo prijela, ki bo interpelirala brez pravega pomena. Toda v tem iskanju točke prešitja spregleda, da išče izgubljeni čas. To je čas prostega trga, te posvetne religije nevidne roke. Ta čas je izgubljen. In trenutek, ko bi Janševa dejanja sovpadla z nevidno roko ter skupaj tvorila religiozno točko prešitja in vzpostavila splošno neoliberalno paradigmo, se izmika v slabo neskončnost. Zato je za levico nerazumljena farsa, za desnico pa tragični junak.

Da pridemo do veličine Janše, pa je potrebno popraviti prej omenjeno tezo. Janša dejansko ni akter brezpomenskih gest, saj v svojem iskanju točke prešitja vedno znova pogrne. Da bi bil prava brezpomenska gesta na nivoju religije, bi moral uspeti v prešitju. Brezpomenskost je namen Janeza Janše in če ga poskušamo razumeti iz njega samega, »zakaj on to počne,« zgrešimo bistvo in zadenemo psihopatologijo. Potrebna je umestitev njegovega delovanja: Janšev neuspeh je njegov največji uspeh. Uspešno je prikazal, da dejanska politika uničuje družbo in gospodarstvo. Njegova dejanja nam sporočajo: »poglejte, kaj se zgodi, če se politika pretirano vmešava v medije, v finance, v posle, v celotno družbo.« Nevede je vzel nase breme dokazovanja, ko je začel rušiti slovensko družbo. Prikazal nam je zgrešenost sistema, ki mu to omogoča in dovoljuje. V svoji veličini je Janša kvazi-marksist, ki, sicer perverzno in nenamerno, ampak vseeno opozarja na probleme družbene in politične ureditve. Njegova namera je nenameren, a nujen simptom - zato so neoliberalci nenamerni zavezniki marksistov. Problem pa je predvsem v tem, da je pri njem a priori prisotno fantazmatsko jedro izgubljenega čistega Trga in gesta brez pomena. Ta gesta je klasična tavtološka paradigma vladarjev, ki so vladarji, ker so pač vladarji. Kaj je že Lacan rekel o norcu, ki misli, da je kralj, in kralju, ki misli, da je kralj zaradi samega sebe?

Z Janezom Janšo vas je mučil Aleš Mendiževec.