Tudi tokrat je vse dokaj jasno. Bulgarski konceptualni umetnik Ivan Moudov pod naslovom Certifikat avtenitičnosti v last ponuja približno 270 kataložnih reprodukcij. Ti naj bi po besedah avtorja in kustosinje Alenke Gregorič služile za osnovo katalogu, ki je soodvisen od razstave. Vanj se bodo namreč uvrstile le zakupljene enote, s čimer pa se bo zmanjševal obseg obstoječe razstave. Na enotah posledično najdemo odtisnjen naslov posameznega dela, fotografije le-tega ali pa gre za povsem praktičen dopis: seznam del, ime kustosa, pripis različnih piscev … torej vse, kar pritiče kataložni objavi gradiva.

Na možni odkup del opozori že reklamna zgibanka, ki je hkrati tudi osnova umetnikovemu certifikatu. Omenjenemu lističu manjka torej le še avtorjev podpis, oznaka strani ter število ročno vnesenih ločil, ki jih z nakupom tiskovine prejmejo kupci. Velja namreč, da je vsaka odkupljena stran razstavljenega kataloga tudi povsem unikatno umetniško delo. Naknadno se bo namreč pojavila le še v natisnjenem katalogu, seveda kot reprodukcija prodanega izvirnika z dopisanim lastnikom.

Osnovna premisa, ki jo implicira razstava, je torej sledeča: neodkupljeno kataložno gradivo bo izvzeto, hkrati pa tudi še ni avtorizirano kot original. Z odkupom strani se razstava v prostorih nekdanjega tobačnega muzeja manjša, debelina kataloga pa veča. Vanj se uvršča le tisto, kar izbere kupec, to pa je tudi edini možni način dopolnjevanja. Razstava torej temelji na redukciji, ki pa jo je v kvalitativnem smislu moč pričakovati tudi v bodočem katalogu. Kupec oziroma sourednik kataloga izbira poljubno, reprodukcija najbolj reprezentativnega Moudovega dela pa posledično lahko celo izpade … Kljub temu ne gre skrbeti! Odkupovali smo po večini ljudje iz umetnostne stroke, po zaključku prodajne razstave pa se le-ta seli še na druge lokacije. Kar pa zopet ponuja možnost nadaljnjega odkupa še nelastninjenih enot.

A teža razstave ni le v lastninjenju. Kot zapišejo v spremnem tekstu, velja, da je vsaka stran razstavljenega kataloga »unikatno umetniško delo«, vendar pa je to tudi vsaka izmed performativno-konceptualnih gest umetnikove dosedanje prakse. Ivan Moudov je pred desetletjem zaključil študij likovnih umetnosti v Sofiji, med drugim razstavljal na Manifesti 4 in na 52. beneškem bienalu, njegova dela pa zaznamuje metaforično domiselno dešifriranje sistemov moči. Pogosto se referira na dela Marcela Duchampa. Spomnimo se le njegovega denarnega čeka, ki mu Moudov tokrat zapostavi voucher za izbrana dela. Ali pa Duchampovo Veliko steklo, kamor se v Moudovem primeru zaletavajo naključni prišleki. Duchampa Moudov torej ne poveličuje, temveč podobno kot on, raje nakazuje na nekatere absurdnosti umetnostne politike. Te se kažejo tudi v avtorizaciji umetniškega dela. Le-to pa je, kot že rečeno, lahko njegova primarna pojavitvena oblika, zgolj ideja, pa tudi bodoča kataložna enota. Ready-made z veliko ali z malo.

Prav tu pa se tokrat pojavi bistveni odklon. Umetnost je z vpeljavo trga oziroma možnosti lastninjenja zavezana tudi specifiki okusa, četudi ga posredno narekuje. Kupci kupijo, a ne verjamejo. Se zahvalijo avtorizaciji reprodukcije, obenem pa se zvedava glava raje referira na primarno umetnikovo gesto. Posamezne strani bodo najverjetneje odkupljene zaradi všečnosti, ne pa v želji po lastninjenju. In to kljub dogovoru. Vsaj upam. Kupec z izbrano stranjo namreč prejme tudi število pik, ki pa so le ročno dopisna ločila. To pa je poleg nekaterih že naštetih značilnosti razstave navidez prav absurdno.

… A le navidez! Podobno tudi razstavna ideja izzveni v svojem razstavnem nadaljevanju, iskanju ravnovesja, ki omogoča odkup prav vseh enot, s tem pa tudi objavo celotnega kataloga. Ravno to izzvenevanje in vsa prodaja pa sta prava srčika. Umetnost se je namreč vse predolgo raje kitila z naslovi idejnih unikatov kot pa z dobrim marketingom. Tokrat pa je združeno oboje. Še več, kot če bi s tem solidnim končnim metom umetnik pometel vse, kar je še prisegalo na ime, idejo in status, kljub temu pa prvotne ideje ni zavrgel, niti ne izpadel iz umetnostnega sistema. To je takorekoč nemogoče ne glede na vse uspele poizkuse. Ravno uspeh je tisti. Nekaj prepoznavnega je vse prej kot ločnica, ki bi začrtala novo smer. Ivan Moudov ima zato podobno kot vsak uveljavljen umetnik tudi sam svojo doživljenjsko garancijo.