Feministična umetnost na ALUO

Feministična umetnost na ALUO

Recenzija dogodka
18. 6. 2019 - 13.00

Pozdravljeni v Finih umetnostih! Po dolgem času smo se sprehodili po razstavnem prostoru Male galerije, kar enkrat za spremembo ni povsem naša krivda. Galerija je bila do letošnjega ponovnega odprtja namreč več let nedelujoča. Butična galerija na nobel lokaciji ob Slovenski cesti s poudarjeno izložbeno noto, zdaj utišano z zavesami, ima pestro, skoraj sedemdesetletno zgodovino. Odprli so jo leta 1952, konec petdesetih let pa jo je pod svoje okrilje vzela Moderna galerija, kar je ustrezalo obema deležnikoma. Mala je dobila razmeroma varno institucionalno-programsko zavetje, Moderna pa alibi. Pridobili so namreč nov razstavni prostor, ki je v nasprotju z dokaj rigoroznim modelom razstavljanja v njihovih matičnih prostorih ponujal precej večjo sproščenost in prožnost ter s tem možnost bolj gibkega odzivanja na sočasno umetniško produkcijo. Po številnih razstavah večinoma uveljavljenih umetnic in predvsem umetnikov, domačih in tujih, je Mala galerija vsled odprtja MSUM-ja konec leta 2011 šla cugrunt, v prostore pa se je naselila prodajna galerija MAK. Aprila letos je ponovno oživela pod dvojnim okriljem Banke Slovenije in Univerze v Ljubljani, taktirka umetniškega vodje pa je pripadla Vladimirju Vidmarju.

Programsko so se namenili usmeriti v razstavljanje uveljajoče se generacije, ideja je torej podobna kot poprej – slediti najbolj sveži umetniški produkciji. V sodelovanju z Univerzo v Ljubljani bodo tako letos pripravili skupno sedem razstav, na katerih se bo predstavila študentarija raznih umetniških in drugih kreativnih smeri. Ob tem se zdi nujno dodati, da je galerija precej neprimeren prostor za razstavljanje novomedijske umetnosti. Stenska video projekcija je na primer zaradi za ta medij neprimerne osvetlitve komaj vidna. Prostor tako v bistvu predvideva oz. favorizira bolj klasične medije, kar pravzaprav kaže na dejansko neustreznost za razstavljanje resnično najnovejše umetniške produkcije. 

Skupinska razstava Feministična umetnost na UL ALUO, 1. del
 / 12. 2. 2019

Do konca junija bo v Mali galeriji razstavljena skupinska razstava Glasno-žitje, na kateri svoja dela s feministično vsebino razstavlja pet študentk ALUO. Gre za drugi del predstavitve feministične umetnosti, ki je nastajala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Prvi del, razstava Éden, dva, ... pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri, je bil realiziran februarja v Galeriji Alkatraz.

Glasno-žitje. Naslov se količi v dejstvu, da je bilo umetnicam, zgodovinsko gledano, praktično prepovedano vaditi anatomsko risbo po golih modelih, kar je v članku Zakaj ni bilo velikih ženskih umetnic? leta 1971 izpostavila pionirka feministične umetnostne zgodovine Linda Nochlin. Zaradi tega umetnice enostavno niso bile usposobljene slikati historij, tj. tradicionalno najbolj cenjenega umetniškega žanra. Preostale so jim nižje umetniške oblike, krajine, portreti in … tihožitja. Aha! Ne bomo več tiho, ne gremo se več tihožitij, delajmo glasno-žitja! Hm. Večina razstavljenih del v sebi zares nosi ta glasen aktivističen moment, ki mestoma že prehaja v nadležno agitativno vreščanje. Tako kot v vsakdanjem življenju tudi znotraj njegovega segmenta umetnosti ni nujno treba vedno vpiti, da boš slišan. Ali slišana. Včasih pa je treba.

Čeprav razstavljena dela ne prinašajo česa revolucionarno novega in se na tradicijo ne prilegajo negativno, kot bi rekel Boris Groys, je razstava prišla v zelo primernem trenutku: malo po odločitvi koprskega Višjega sodišča, da spolni napad na omamljeno osebo ni posilstvo. Pa tudi nedolgo zatem, ko so mediji pričeli poročati o zloglasnih zakonodajah v številnih državah ZDA, s katerimi so ženskam efektivno omejili pravico do odločanja o lastnem telesu. Da pa se vendarle ne prilega tako dobro vsaj lokalni tradiciji, pa pove nepreverjeno dejstvo oz. preverjena govorica, da so razstavo v Banki Slovenije – z raznimi izgovori na tehnično izvedbo – skoraj odpovedali. Feminizem je očitno še vedno pojem, ki v javnosti zbuja nelagodje. Strategija je torej jasna, potencirati te neprijetnosti in zadrege, dokler ne prodrejo globoko pod kožo in tam naredijo kažin.

Z naslovom razstave je najbolj nazorno povezano delo iz serije Tihožitja umetnice Tilyen Mucik, ki se naslanja na prej opisano misel o umetnicah in slikanju manjvrednih žanrov. Podoba, ki je nastala s skeniranjem različnih predmetov, se s samo izbiro predmetov in izbrano barvno shemo krepko referira na nizozemsko renesančno slikarstvo, poznano po številnih moralizirajočih tihožitjih. Njeno tihožitje nato te moralizirajoče momente popelje do ironije. Izvzemši izbiro motivike, iz dela zelo težko razberemo nek feminističen moment, v drugih razstavljenih delih je ta veliko bolj neposreden.

Urška Preis se v delih ukvarja z menstruacijo, bolečino in medicinskimi vidiki ženskega reproduktivnega zdravja. Očitati ji esencializem bi bilo popolnoma neproduktivno, saj ga, podobno kot Luce Irigaray, uporablja strateško: ženska izkušnja je resnično drugačna kot moška. Maternico, menstruacijo in spremljajočo bolečino Preis koncipira kot pozitiv, kot novo, drugačno normo; žensko skuša prestaviti iz mesta Drugega na mesto dvojnega Prvega.

Veliko manj subtilna so dela Polone Drobnič, predvsem njen diptih Kdo uživa. Kolaža moškega in ženske, sestavljena iz pornografskih prizorov, sta umeščena na pinky podlago, ki je za učinek vpadljivosti žrtvovala občutek za estetiko. Podobi sporočata že stokrat slišano zgodbo o asimetrični poziciji ženske in moškega v pornografiji, o pogledu, užitku in bolečini. Nasploh nosita precej didaktično, neposredno noto in tako brišeta ločnico med umetnostjo in aktivizmom. Pri drugem njenem projektu je to razvidno še precej bolj. Njena instalacija nas namreč vabi, da si natisnemo svojo »NE« nalepko. 

Recenzija plakata Rdečih zor 2018.
 / 14. 3. 2018

Uličnega aktivizma se poslužuje tudi Nina Baznik. Razstavljen je videoposnetek njene javne intervencije Etiketa, v kateri je naslove spletnih novic o posilstvih lepila na reklamne oglase in stavbe. Pri tem naj bi poleg apropriacije javnega prostora za namene feminističnega ozaveščanja šlo tudi za moment upora proti represivnemu korporativnemu kapitalizmu. Četudi se strinjamo, da naj bo razredni boj povezan s feminističnim, nismo docela prepričani, da so tovrstne strategije miselno produktivne oz. nasploh efektivne. Precej manj samo sebi v namen je delo Qëndresë Deda, saj gre za grafično podobo lanskega festivala Rdeče zore. Na razstavi početverjeno razstavljen plakat z recimo picassovsko navdahnjeno gmoto obličij, ki na luštno preprost način spaja vizualno in vsebinsko plat, smo v rubriki Slečen uč na Radiu Študent tudi že recenzirali. 

Razstava v glavnem želi sporočiti, da so na ALUO končno začeli spodbujati feministično umetnost. Super. Ampak. Povedano drugače, na ALUO so končno prišli v leto 1970. Tudi sama razstavljena dela se pravzaprav nekako gibajo v miselnih okvirih tistega časa. Zanje bi zares težko trdili, da so blazno inovativna, ko pa pravzaprav bolj ali manj ponavljajo vzorce zahodne feministične umetnosti iz sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let. Roko na srce je zares svežih del s feministično vsebino danes nasploh izredno malo. Še posebej, če privzamemo, da funkcija umetnosti ne sme biti zgolj ilustrativna, torej zgolj vizualizacija neke teorije, oz. nasprotno, biti zgolj aktivistična.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.