Iz Galerije ŠKUC že od začetka meseca buči zvok nekaterih tokov sodobne poezije, kakor je podnaslovljena razstava ZVOKTEKST. Kuratorica Nina Dragičević v spremni besedi poudarja stalno historično težnjo poezije k lastnim robovom, razstava pa skuša to tendenco, ki se izraža predvsem v intertekstualnosti, izkoristiti za transgresijo na družbeni ravni. Tako združuje štirinajst avdiovizualnih umetniških del marginaliziranih posameznic, katerih poezija tokrat hlasta še po drugih mejah.

Razstava je nastala v sklopu diskurzivnega in performativnega programa mednarodnega festivala Topografije zvoka. Različne narodnosti petnajstih razstavljajočih ponujajo možnost za raziskovanje bolj posredno pomenotvornih aspektov poezije z uporabo različnih maternih jezikov. Pozornemu obiskovalcu izstopita denimo ritmičnost in ton izgovorjave, pa tudi vizualni razloček lokalnemu gledalcu neberljive pisave. Prav ta se kaže kot eden od možnih vzvodov za naglaševanje občutka tujosti, s kakršnim družbo navdajajo marginalizirane skupine. Poleg pripadnikov različnih etničnih skupin razstava daje glas tudi drugim, na primer spolnim manjšinam in gluhim.

Ta tujost je na delu ob ogledu instalacije Yare Mekawei Holy 204. Umetnica se ukvarja z raziskovanjem asketske islamske skupnosti sufistov, predvsem njihove literature, v osnovi pa izhaja iz prevpraševanja lastne vere. Raziskave so jo pripeljale do zavedanja o dimenzijah sufističnih tekstov, ki presegajo besedno in kompozicijsko in jih s posebno metodo prevaja v zvoke, podobe in animirane objekte. Razstavni prostor tako zapolni z množico drobnih naprav, ki jih poganjajo elektromotorji in s svojim brnenjem in razgibanimi oblikami zrcalijo zapis v arabski pisavi na steni galerije.

Vendar pa bi projekt funkcioniral še bolje, če se ne bi ustrašil nerazumljivosti besedil, ki jih raziskuje, in gledalcu ne bi ponudil oprijemališča v obliki angleških prevodov. Ti v brošuri spremljajo instalacijo in posledično demistificirajo original. V kontekstu raziskovanja meja poezije je namreč zanimiva ravno možnost proizvajanja pomena kljub nerazumevanju; paradoksalno ravno nerazumevanje, tujost, proizvaja dodatni pomen. S podajanjem dodatnega konteksta pa se ta izgubi.

Bolj eksplicitno svoj položaj tujca naglašuje Alan Pelaez Lopez, ki svojo poezijo vzpostavi kot dokaz človečnosti nedokumentiranega migranta, katerega transspolna identiteta še tisti najbolj osnovni dom – lastno telo – potiska v polje tujega. Do skrajnosti prignana razbolelost, veječa iz njegovih verzov, ki jih vpisuje na črtice, mišljene za odgovore obrazca za pridobitev državljanstva, ostro zareže v rigiden birokratski okvir, saj izpostavi indiferenco sistema do posameznika. Njegova poezija postane dokument.

Zaradi velike nasičenosti prostora v galeriji pride do rahlo klavstrofobičnega občutka, ki ga stopnjuje kakofonija zvokov umetniških del. Tako se različni projekti delno mešajo eden z drugim, kar pri razstavi, ki se osredotoča na slušni aspekt poezije, za obiskovalčevo potopitev ni idealno. Poleg mehaničnega brnenja Holy 204 izstopa še video Cantos Robados pevke Fatime Miranda, v katerem umetnica z izjemno širokim vokalnim razponom interpretira pesmi, po slogu sodeč ukradene iz religioznih ritualov. Meditativna psalmodija umetnice v tradicionalno moški vlogi svečenika močno variira v glasnosti, kar občasno zmoti percepcijo ostalih del.

Morda najbolj enigmatično je delo na drugem koncu slušnega spektra o, to mouth the moon umetnice Audre Wolowiec. To se popolnoma izogne zvočnemu in celo besednemu. Sestavljajo ga zgolj približane fotografije luninega površja, ki ga prečijo vzporednice kakor črte v beležnici. Navidezna taktilnost črno-belih reprodukcij tako deluje skoraj kot paradoksalna pisava za slepe, ki ob dotiku ne bi razkrila ničesar. Bolj romantično pa bi jo lahko razumeli kot nekakšno univerzalno pisavo, namenjeno specifično izrekanju o naravi; kot posodobljeno romantično liriko, ki jo omogočajo nove tehnologije.

Izkušnjo ob obisku razstave pa kljub mnogim molčečim delom začne zrcaliti posnetek Abril Iberico Barbed song. Umetnica, ki se od petnajstega leta spopada z izgubo sluha, glušenje poustvarja z videom, ki ga spremlja distorziran zvočni posnetek prikazanih dejanj in dogodkov. Bodeče poudarjeni oziroma moteče okrnjeni zvok v kombinaciji z interpretacijo pesmi z refrenom, ki govori o nenehnem padanju, proizvajata občutek dezorientacije. Tega je avtorici povzročalo privajanje na slušne pripomočke, gledalcu pa vdiranje raznovrstnih zvokov iz enega dela v drugo.

Če zaupamo kuratorici, je ravno to pravzaprav namen razstave. Začasna dezorientacija je namreč gotovo posledica zanihanja ustavljenega; tako v smislu poezije kot družbenih norm, pa vendar je pogoj za napredek obojega. Večina umetnikov s svojimi eksponati dokaj uspešno proizvede – četudi v rahlo anahronem dadaističnem smislu – prevpraševanje klasične poezije. Še en primer slednjega je Zuzana Husarová, ki v zvočnem posnetku naslovni zlog Ta pripelje od infantilnega blebetanja do skoraj erotičnega vzdihovanja. Kot manj uspešna pa izstopata predvsem dva projekta: galerijska predstavitev poezije izbrisa Mohoganyja L. Browna in dopolnitev pesmi Nežke Zamar z barvnimi lučmi, ki delujeta nekoliko prisiljeno, saj bi enako sporočilnost ohranila tudi v bolj tradicionalnem pesniškem kontekstu. Podobno bi morda lahko trdili še za delo Nicole Sealey, ki se prav tako poslužuje tehnike izbrisa, vendar je njena poezija obogatena s posebno časovno dimenzijo, saj počasno predvajanje pesmi v pisani obliki nanjo aplicira svojevrsten ritem. Na splošno pa lahko trdimo, da prestavitev poezije v galerijski prostor v razstavi ZVOKTEKST v večini primerov vendarle je na takšen ali drugačen način osmišljena. Odpira namreč možnost tvorjenja dodatnih pomenov, ki jih papir ne more nuditi.

Poezijo je gledala in poslušala Neža U.