Graditi človeka

Graditi človeka

Recenzija izdelka
18. 9. 2019 - 13.00

»Pomemben položaj zasedate, a poglejte, kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno. Pri Bauhausu pa se trudimo prav za to, da bi imeli dobre izdelke, ki jih ne bi bilo treba vreči skozi okno.« Navedek, ki sta ga pravkar slišali, je bil izrečen leta 1933 v Rosenbergovi pisarni. Z njim je arhitekt in takratni voditelj šole Ludwig Mies van der Rohe želel prepričati Alfreda Rosenberga, naj pusti Bauhaus pri miru. Vztrajal je pri tem, da je šola popolnoma apolitična in ima prav zato pravico ostati in obstati kot otok neopredeljenosti sredi nacistične Nemčije. Rosenberga je s kritiko mize sicer prepričal, a Mies van der Rohe je zaradi pogojev, ki jih je zahteval nacistični ideolog in s katerimi je spreminjal bauhausovsko estetiko po okusu nacionalsocializma, šolo že naslednji dan zaprl.

Pred tem je bila šola Bauhaus v imenu nevtralnosti dejansko naročena na vse časopise, ki so tisti čas izhajali v Nemčiji. Vztrajala je le pri odprtosti za tujce in lastni avantgardi, to dvoje pa je bilo očitno več kot dovolj, da so šolo zaprli. Najprej v Weimarju, kjer so nacisti prepleskali Schlemmerjeve freske, nato pa še v Dessauu. Od takrat naprej Bauhaus v obliki, kakršno je imel pred vojno, nikoli več ni obstajal. Večen pa je seveda ostal dizajn in posamezniki, ki so ga ustvarili, dopolnjevali in širili po svetu.

Prav gesta popolne apolitičnosti, če izvzamemo obdobje levičarske pozicije voditelja šole Hannesa Meyerja, se je izkazala za politično dejanje v imenu svobode ustvarjanja. A dejstvo, da se Bauhaus v času delovanja ni hotel vključevati v politična dogajanja v svoji državi, kaj šele po svetu, in da je zagovarjal lastno avtonomijo, še ne pomeni, da je bila šola nesporna in popolnoma svobodna.

Čeprav je Bauhaus v svoj program želel vključevati tudi rokodelce, kot so kovači, livarji, tkalci in kamnoseki, je študent iz revne delavske družine težje prestopil prag te izjemne šole. Zahtevala je namreč šolnino, pred sprejetjem pa  aktivno prisotnost študentov na uvajalnem tečaju. Zaradi tega je Černigoj v Bauhausu preživel tako kratek čas - manj kot mesec dni pravzaprav. Dejstvo, da kadar govorimo o Bauhausu, večinoma govorimo o mojstrih, ki so tam učili, in ne o študentih oziroma učencih, pa še dodatno pojasnjuje, da je Bauhaus na koncu vselej bila šola za elito, ki je umetnikom in arhitektom, kot so Walter Gropius, Paul Klee ali Oskar Schlemmer, ohranjala privilegiran položaj. Da o nevidnosti in manjvrednem statusu študentk sploh ne govorimo.

A zakaj ves ta govor o Bauhausu? Zato, ker letos skupaj z Univerzo v Ljubljani tudi Bauhaus praznuje 100. obletnico nastanka. In v tem kontekstu je Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izdala zbornik člankov pod krovnim naslovom BAUHAUS - BAUMENSCH: Človek. Umetnost. Tehnologija. Članke, ki so jih uredili Mateja Gaber, Jan Krmelj in Nika Prusnik, so napisali tako študentje humanistike in umetnosti kot tudi nekateri profesorji. Zbornik deluje kot vsebinski pregled Bauhausove umetniške vizije in vplivov nanj iz preteklosti ter vpliva njegovih učencev na sedanjost. Kot zapiše Jan Krmelj v uvodnem članku: »Pričujoči zbornik je razmišljujoči stroj.« Misli torej tehnologijo, človeka in umetnost.

Članek Miklavža Komelja v zborniku odpira nenavadne povezave med teorijo barv Vasilija Kandinskega in mučilnimi napravami Alfonza Lavrenčiča, ki so temeljile na optičnih prevarah. Pa prispevek Eve Kryštufek, ki rehabilitira pozabljeno mojstrico dade Sophie Täuber Arp. Seveda pa v zborniku ponovno srečamo Janeza Vrečka s sedaj že klasično zgodbo o Kosovelu, Černigoju in Tatlinu. Nekaj novosti, nekaj starosti. A kar morda udari v tisto središče vprašljivega, je cehovska struktura Bauhausa samega. Njegova vrnitev v srednjeveški način zapiranja znanja v območje elitnega intelektualizma.

Bauhaus je temeljil na principu umetnost je življenje. A življenje ni preživetje in člani Bauhausa so se tega zagotovo zavedali. Vso ustvarjanje je segalo stran od preživitvene funkcije, stran v umetnost ali prav v srčiko življenja, v kateri je rešeno preživetja in vsega osnovnega. Če postavimo vzporednice Bauhaus - sto let univerze - avtonomija, se, ko preberemo zadnji odstavek članka Učiti učitelja - metoda poučevanja na Bauhausu in Black Mountain Collegeu avtorja Luke Savića, znajdemo v zagati. Avtor namreč na koncu poudari, da je paradigmatski tip fakultete v Sloveniji, ki temelji na eksperimentiranju in svobodi študenta, Akademija za vizualne umetnosti ali na kratko AVA. Problematično je dejstvo, da študij na tej svobodomiselni akademiji stane 3600 evrov na letnik. Lahko bi rekli: svobodomiselnost na tej akademiji je pravzaprav mogoče kupiti.

Kljub temu da so prispevki v zborniku zanimivi in v naš prostor vnaša nekaj novosti, je pri knjigi nadvse pomemben kontekst, v katerem je bila izdana. Financirala jo je Filozofska fakulteta v okviru projekta Evropske noči raziskovalcev Evropske unije. Na simbolični ravni bi lahko čas in kontekst izdaje zbornika razumeli kot spodbujanje cehovske strukture univerze in njene privatizacije. Še posebej zato, ker se že nekaj let spopadamo s problemom avtonomije univerze in njene komercializacije. Namesto da bi vnovič reflektirali maj 68 in zasedbo Filozofske fakultete, se v našem prostoru najdejo dela, ki nereflektirano spodbujajo prav tisto, proti čemur smo se in se še vedno borimo.

Petnajst avtorjev in trije uredniki tako svojih pisanj niso mislili v kontekstu - verjetno z razlogom - da navsezadnje pišejo o zgodovini. Projekt, ki je zvezan z zbornikom, pa se še ni zaključil. 27. septembra bo namreč zaprl platnice in zbornik postavil na mizo Triadni balet. Sokolski dom Tabor se bo preobrazil v Schlemmerjev prostor med človekom in tehnologijo, tokrat v režiji Jana Krmelja. Morda pa s svojo režijo le popravi vtis, ki ga je zagrenila izdaja zbornika.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness