Kako občutiti skulpturo

Recenzija izdelka
30. 3. 2021 - 13.30

Arhitekturno omejeni prostori Moderne galerije so pod očesom kustosa Igorja Španjola postali razgibano prizorišče vstavitve kiparskih in instalacijskih del Tobiasa Putriha v prostor. Putrih je konec devetdesetih diplomiral iz kiparstva na ljubljanski Akademiji, šolanje pa nadaljeval na Kunstakademie Düsseldorf  pri Tonyju Craggu. Njegova dela so vključena v večje in pomembnejše svetovne zbirke, kot sta MoMa v New Yorku in Fondazione Prada v Milanu. Živi in dela med Ljubljano in Massachusettsom, kjer predava na Massachusetts Institute of Technology. Razstava Perceptions je obsežna predstavitev opusa, ki poskuša zaobjeti kar največ del in tem, ki umetnika zanimajo. Kompleksna postavitev ne vzpostavlja zgolj ene linije opazovanja del. Tako nas že na začetku razstave v osrednji sobi razstavišča postavi pred izbiro - se bomo sprehodili po levi ali po desni strani? Razstava nam v najmanj dveh krožnih obhodih, ki vključujeta tudi slepe ulice, razgali avtorjevo delo zadnjih dvajsetih let.

Putrih v svojih delih odpira več tem, ki strnjeno zajemajo vprašanja o umetniškem mediju, njegovi funkciji v družbi in izkušnji umetnosti. Prvo vprašanje se tiče samega medija kiparstva: kaj je danes kiparstvo in kje so njegove meje? Razstavljene skulpture imajo dvojno funkcijo - afirmirajo svojo kiparsko pozicijo, hkrati pa jo prevprašujejo. Različni projekti, ki so produkt večletnega ustvarjanja, so najizraziteje prisotni v osrednji sobi. Postavljene na plitek lesen trak večje skulpturne makete služijo kot ločnica razstavne dvorane, v kateri se na eni strani lahko sprehodimo med manjšimi kiparskimi deli, na drugi pa med modularnim pohištvom, ki v Putrihovem opusu zavzema vidnejše mesto.

Modeli obstoječih ali neuresničenih arhitekturnih objektov na sredini predstavljajo idejo nekega prostora, pogosto javnega, nastalega v kiparskem postopku. So to zgolj makete arhitekturnih projektov ali kiparska dela? Podobno vprašanje bi lahko zastavili ob gledanju modularnega pohištva, ki je bilo v prvotnih projektih tudi uporabljano. Tako pri oblikovanju maket kot pri oblikovanju modularnega pohištva se Putrih navezuje na večja arhitekturna imena modernizma, med njimi Buckministra Fullerja, Friedricha Kieslerja, Yona Friedmana, Louisa Khana in Henrya van de Velda. Prav v modernistični arhitekturi namreč vidi idealno ambientalno zasnovo prostora.

Vprašanje o kiparskem mediju pa ni omejeno zgolj na osrednjo sobo, prisotno je skozi celotno razstavo. Izraziteje je zaznavno še ob predstavitvi serije Makula. Objekti so nastali v skupinskem postopku izdelave obrisov določene forme, ki je iz končnega produkta skulpture ne moremo prepoznati. Vsaka od serij ustreza skupini štirih do osmih oseb, ki so pri oblikovanju sodelovale. Z zamikom risb so nastale šablone za izrez kartona, ki zlepljen skupaj tvori strukturo. Skulpture so produkt skupinskega oblikovanja, hkrati pa je bila njihova izdelava podobna industrijski. Nastale biomorfne oblike lahko delujejo kot zasnove fantastičnih prostorov ali pa kot serija stvaritev narave. Uporabljena lepenka dovoljuje prepuščanje svetlobe, ki razkriva prostorsko notranjost in zasnovo skulptur. Podobno kot arhitekturne makete tudi Makule opredeljujejo določeno idejo o prostoru, ujetem znotraj kipa.

Dela, ki so razumljena kiparsko, so sopostavljena instalacijam, ki izpostavljajo vprašanje vloge aktivnega obiskovalca razstave. V primeru milnatega lestenca je obiskovalec primoran niti lestenca dvigniti iz milnice, da se ta pred njim začasno razkrije. Tudi pri performativni skulpturi, naslovljeni Previs, je vloga obiskovalca ključna: kartonaste škatle, ki tvorijo ogromno strukturo, v katero lahko vstopimo, so namenoma postavljene tako, da obstaja tveganje zrušenja. Postavitev je zasnovana z računalniškim izračunom, avtor pa performativnost skulpture vidi prav v možnosti sesutja. V instalacijo vstopamo vedoč, da nas lahko pokoplje. V dela smo kot obiskovalci vključeni povsem telesno, pa naj to zajema naš fizični napor ali pa zgolj prisotnost.

Taktilno izkušanje Putrihovih del pa ni omejeno zgolj na fenomenološko zaznavo. V njegovem opusu najdemo precejšnje število začasnih kinodvoran, javnih prostorov, s katerimi se ukvarja tudi teoretično. Za Putriha kinodvorana predstavlja arhitekturni in performativni prostor, navdih pa išče v zgodovini teh vmesnih prostorov. Na razstavi je predstavljena njegova struktura Kino Argos, ki je prvotno nastala za projekcijo filma La Jetée Chrisa Markerja v prostorih Argos Art Space v Bruslju. Zgrajena iz in obdana z lepenko daje občutek kokona, ki nas ščiti pred zunanjim svetom in nudi potopitev v lastni prostor. Prekinitev zatopljenosti predstavlja vdor zvokov, ki jih lepenka ne more zadržati, saj ima struktura odprt strop. Prav prekinitev potopitve, ki jo v historičnih kinodvoranah predstavlja šok kot ključni element montaže, je značilnost, ki po Walterju Benjaminu pripelje do obravnave filma kot potencialnega orodja za spremembo. Tako skuša prostor svojih kinodvoran razumeti tudi Putrih.

Prekinitev izkušnje potopitve v prostorsko delo je eden ključnih elementov Putrihovega dela. Sprva smo zvabljeni k delu, vendar kaj kmalu sledi šok in odtegnitev. Delo 1:1, velik fluorescentno obarvan nepopoln kvadrat, nas s svojim izstopanjem iz bele kocke privabi v skorajšnjo potopitev, vendar ga zaradi intenzivne barve ne moremo gledati dolgo. Modularno pohištvo lahko opazujemo kot minimalistične nizajoče se skulpture, vse dokler jih nekdo ne prične uporabljati - takrat se razkrije njihova funkcionalnost. Večina del je nastala v sodelovanju z drugimi avtorji ali kot skupinski projekti, kar ne ostane zapostavljeno. Skupnostni princip je navzoč tako v produkciji kot rabi in izkušnji Putrihovih del.

Poleg družbenega principa je v Putrihovem delu močno prisotno tudi vprašanje časovnosti in obstojnosti skulptur ter ustvarjenih prostorov. Strukture so narejene iz industrijsko prefabriciranih materialov, pomembna pa je tudi uporaba svetlobe. Predvsem karton ni najbolj obstojen material, vendar prav z njim lahko poudarja izmuzljivo prisotnost svojih del. Dela so razumljena kot prehodna, kot tisto vmes, kar bo od obiskovalca terjalo časovno pogojen odziv. Zaznava del v skrbno osnovani postavitvi nam postopoma razkriva koščke razumevanja konstrukcijskega kiparskega sveta skozi Putrihove oči. Kiparstvo, ki nam ponuja možnost fenomenološke zaznave, vendar se ne ustavi zgolj na izkustveni ravni; napeljuje na širši interpretacijski okvir, pogojen z izpostavljenimi problematikami.

Ker razstava prinaša prvi celoviti pogled na opus avtorja, je prisotna želja prikazati čim več del in projektov, kar ponekod pripelje do prenatrpanosti. Vsaka soba prikazuje zaokroženo celoto dela opusa, ki se vsebinsko povezuje s preostalimi, zato razstava podaja vezano, enotno zgodbo. Vendar - sploh v osrednji sobi - dobimo občutek prevelike zapolnjenosti prostora z več projekti, ki predstavljajo arhitekturne makete in modularno pohištvo. Projekti so si med seboj vsebinsko podobni, vendar v množici izgubijo svojo singularnost. Kljub temu razstava uspešno prikaže tako opus kot izpostavljene probleme, ki jih s svojim delom Tobias Putrih naslavlja. Zaznava, ki je podrejena prostorski izkušnji del, postane ključna tema, ki nas ob obisku galerije zaznamuje.

 

Slika: Tobias Putrih, Internacionala, Šiška, 2010. Karton, mavčne stene, OSB plošče, vezan les, LED luči, spremenljive dimenzije. Espace 315, Center Pompidou, Pariz. Foto: Georges Mèguerditchian. © umetnik. Z dovoljenjem Gregor Podnar, Berlin.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.