Dojeli smo že, da je v sodobni umetnosti pomemben tako tekst kot kontekst in nemalokrat se zgodi, da teoretske podlage za kakšno delo primanjkuje. Tedaj se umetniki in kustosi, muzealci in publika, ki skušajo razvozlati kakšno umetniško prakso, ji določiti referenčni okvir in jo pozicionirati, zapletajo v razprave. Ponavadi se najprej izpostavita poziciji zaničevanja in navdušenja, vsi ostali odtenki pa prihajajo s časom. Koliko daleč je v takih razpravah prišla umetniška praksa knjiga umetnika, smo skušali izvedeti sinoči, na Čajanki za sodobno umetnost. V knjigarni Behemot, v pritličju Mestne galerije so na temo artist book govorili umetnica Tanja Lažetić, kustosinja Breda Škerjanc in tiskar Marko Drpič. Pogovor je povezoval Zoran Srdić Janežič iz Zavoda Gulag.

Čeprav so v zgodovini umetnosti dvajsetega stoletja knjigo umetnika kot medij že uporabljali, se še vedno lomijo kopja okrog njene definicije. Od ruske avantgarde, futurizma, prek fluxusa, poparta, konceptualnih umetnikov v šestdesetih letih do današnjih dni se knjigo umetnika skuša postaviti v nek okvir.

Najkrajša definicija knjige umetnika je, da gre za umetniško delo, ki je izvedeno v obliki knjige. Značilna ji je neekskluzivnost in dostopnost, uporaba različnih tehnik, tehnologij in izrazov, torej zajema zelo široko pojmovanje knjige kot oblike in medija za podajanje sporočila. Pomemben je tako grafični prikaz oziroma risba ali fotografija kot izbira tiska, raznolikost papirja in drugi vizualni učinki. Manj pomembna je vsebina. Zato so iz definicije izločene knjige, ki jih recimo napišejo filozofi.

Vsebina šteje v smislu umetniškega sporočila oziroma koncepta, ideje ali združevanja idej in sporočil. Zaradi možnosti poceni izdelave pa učinkuje tudi kot kritika obstoječega umetnostnega sistema in tržnih mehanizmov.

Umetnik pri tem še zdaleč ni omejen zgolj na listanje vezanega papirja in ustvarjanje po njem, saj se knjiga umetnika, ki hrepeni po multimediji, lepo združuje z internetom. Ta ji da možnost, da se umetniki med seboj omrežijo in da nenazadnje poceni natisnejo svojo knjigo. Gre za samozaložbe, za demokratično, dostopno, skromno in poceni narejene izdelke, katerih osnova je koncept. Ta pa zahteva bralca, ki ga zna prebrati.

Edina pri nas, ki zbira tovrstno umetnost in sočasno literaturo, je knjižnica Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Zato ni nič čudnega, da se je sinočnje čajanke udeležila tudi Breda Škerjanc, ki deluje v MGLC. Škerjanc je namreč pred nekaj leti napisala metodološko knjigo, neke vrste priročnik o klasifikaciji tovrstnih del v muzejskih arhivih. Prav zato smo ji zastavili nekaj vprašanj.

/////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

///////////////////////

Pionir knjige umetnika je Američan Ed Rusch, njegov  umetniški izdelek pa Twenty six gasoline stations. In tudi če ni bil prvi, je med prvimi opozoril na možnosti, ki jih ponuja tovrstna umetnost. Skupina OHO pa se je s produkcijo tovrstnih knjig ukvarjala že pred kakšnimi štiridesetimi leti, zlasti v delih Franca Zagoričnika.    

    

Kaj umetnika danes pritegne k tej obliki izraza, smo vprašali Tanjo Lažetič:

/////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

///////////////////////////

Razstava, o kateri smo govorile, je torej povod prve v vrsti čajank o sodobni umetnosti. Čeprav je newyorška razstava končana, je za njo ostala knjiga Various Small Books, ki jo je natisnila ameriška založba MIT Press iz Cambridga. Knjiga na skoraj tristotih straneh predstavlja vseh enaindevetdeset knjig umetnikov, vključenih v razstavo, sicer pa smo si knjigo lahko ogledali tudi na včerajšnji čajanki. In čeprav je čajanka o knjigi umetnika potekala v knjigarni, te knjige tja vendarle ne sodijo. Namen jim je namreč priti v kolekcionarske zbirke, v muzeje, na razstave.

O prav posebnih knjigah iz prav posebne knjigarne je poročala Iva A. Boras.