V Galeriji P74 je trenutno na ogled razstava Neže Knez, lanske prejemnice nagrade skupine OHO, ki jo je prejela za delo Deus ex Machina. Luštna vizionarska kinetična instalacija, ki črpa in kanalizira domišljijo petletnikov, tokrat ni razstavljena. Predstavljen je le projekt, ki je rezultat dvomesečnega umetničinega bivanja v New Yorku – umetniško rezidenco je prejela v sklopu nagrade. Tako projekt kot razstava nosita naslov Kvadrat.

Delo Kvadrat je performans, javna akcija čiščenja pločnika pred vhodom v rezidenčno stanovanje, umetničin začasni dom, na brooklynski ulici Broadway. Dvaindvajset dni, vsak dan med osmo in pol deseto zjutraj je čistila izbrano betonsko ploščo, izbran kvadrat. Projekt na razstavi spoznamo skozi raznovrstno dokumentarno gradivo, iz katerega lahko razberemo poudarek na brooklynskem okolju na eni strani in na repetitivni, komunikativni, recipročni in javno-interventni naravi projekta na drugi. V prvi sobi se tako predvaja videoposnetek umetničinega čiščenja in odzivov nanj s strani mimoidočih in njenih cimrov, na drugi steni je na fotko brooklynske ulice natisnjena kronologija čiščenja s poudarkom na interakciji s pasanti. V drugi sobi so nameščene fotografije čiščenja in kvadrata iz dronske perspektive, nasproti njih je na steni izpisanih nekaj izbranih fragmentov iz avtoričinega dnevnika. Vsako od sob dopolnjujeta dva objekta, dve prostorski intervenciji. V prvi na tleh upodobljen zamrežen ostrokotni trikotnik in na njem trikotni podstavek, ki nosi sivo zastavo s trikotnikom, v drugi, prav tako na tleh, siv kvadrat z mini zvončkom v sredini.

Eden od interpretativnih vstopov v delo bi lahko bil skozi medsebojno zvezana konteksta nastanka in okolja. Kot že rečeno, gre za akcijo, intervencijo v javni prostor. Ravno ideja slednjih – o umetniškem poseganju po in v vsakdanje življenje – v šestdesetih letih 20. stoletja je takrat močno kanalizirala nov, močnejši val umetniških rezidenc, ki se je v devetdesetih letih z globalizacijo še ojačal. V osnovi so umetniške rezidence tako koncept kulturne mobilnosti, ki ga usmerja zamisel o oplajanju z lokalno sceno in sočasno oplajanju nje, win-win situacija, skratka. Sprva so tako tudi zares delovale. Umetniki so ustvarjali večinoma performativna, javna, politična, aktivistična in podobna dela. Z njimi so se odzivali na lokalne problematike, s katerimi so se trudili začasno biti v intenzivnem stiku. Nekje vmes pa je – skupaj z vero v moč umetnosti, da lahko spremeni svet – tovrsten zagon zbledel, umetniške rezidence nasploh pa so postale bolj ali manj le še socialni korektiv – kar Knez kot rezidentka Švicarije, torej rezidentka institucije v lastnem kraju, bržkone čuti na lastni koži. V času, ko so torej izvorne ideje umetniških rezidenc bolj ali manj zvodenele in so pomembne le še za prijavo na razpis, lahko gesto Neže Knez vidimo kot vrnitev na začetek, kot ponovitev – seveda vključujoč razliko.

Vrnitev v osnovnih potezah sledi vzorcu: javna intervencija, stik z lokalnim … A takoj, ko umetničine akcije ne interpretiramo v nekem eko-smislu, npr. zgolj kot čiščenje dela ulice in osveščanje o okoljski problematiki, prepoznamo, da gre pravzaprav za totalno pointless početje. Tako, ki se zaveda nesmiselnosti svojega delovanja, a vseeno nadaljuje. Zakaj, če bo že jutri ali naslednji teden kvadrat spet umazan? Vštejemo še, da je umetnica mimoidočim, ki jih je zanimalo, zakaj to počne, odgovorila le z »želim imeti čist kvadrat«. Slednje nas napeljuje na misel, da bi pridevnik »umetniški« uspel interpretacije mimoidočih prej zatreti kot spodbujati – zanimanje za njeno početje bi enostavno odpravili z »aja, umetnost, ok«. Tako pa je bila pojava čistega kvadrata, nenaravnega tujka na sicer umazani ulici najbrž dovolj impozantna in umetničino početje dovolj nenavadno, da je vsaj dvignilo obrv mimoidočega ali pa kakega drugega celo spodbudilo k razmisleku.

Kaj torej ostane, če je aktivistični vidik očitno dis-iluzioniran? Ostane participativni vidik, ta, ki je za avtoričino prakso nasploh izrednega pomena. Ne tak, po katerem bi mimoidoči participirali v delu, temveč tak, po katerem umetnica participira v okolju. Začasno tke bežna poznanstva z ljudmi, ki so tako kot ona vsak dan ob istem času na istem mestu, prejema naključne nasvete, katero čistilo dobro odstranjuje žvečilke in podobno. Ni učiteljica, temveč učenka. Medtem pa počne to, kar pač najbolje zna, za kar je bila šolana, skrbno in vzneseno obdeluje in ustvarja likovno površino, ki tokrat ni slikarsko platno ali kiparski material, temveč pač pločnik. Tudi sama je komentirala, da ji »vztrajno čiščenje tal predstavlja največji približek neposredni slikarski izkušnji, ki jo je kadarkoli doživela«. Sivo kvadratno platno z zvončkom na galerijskih tleh si torej lahko razlagamo kot nekakšen reenactment akcije: platno karseda zvesto oponaša vizualni efekt betona, zvonček pa deluje kot nevsiljiv, a dovolj nepričakovan in zato izstopajoč element, ki nežno kliče k pozornosti.

S trikotnimi oblikami v prvem prostoru se zdi stvar nekoliko drugačna. Kvadratno obliko je avtorica bojda izbrala zato, ker se ji zdi, da je to vizualni element, ki poleg zastave najbolj določa ameriško okolje. Morda je pri trikotniških formah na delu komentar na tukajšnje lokalno okolje, morda delujejo podobno kot suprematistične oblike, kot nosilke in znanilke svetlejše prihodnosti, najverjetneje pa nič od tega. Če ne drugače, zadeva vsekakor deluje kot izjemno hvaležen prostorski element, ki razbija suhoparnost razstavljenega dokumentarnega gradiva. Nadalje pa enako kot kvadrat v drugi sobi in zdaj najbrž že izginuli kvadrat na brooklynski ulici zgolj s svojo pojavnostjo vabi misel k formiranju.

Razstava se v glavnih potezah tako izkaže kot precej enovita in notranje konsistentna, je vase zaključena, a obenem odprta celota. Nekateri vidiki – npr. obrazstavno besedilo – bi gotovo lahko bili bolj dodelani, a tokrat to puščamo ob strani. Kvadrat je namreč delo, ki si v svetu, v katerem je najlažje operirati s cinizmom, upa staviti na pojme, kot so pristnost, ljubezen in sodelovanje. To pa je pravzaprav izjemno pogumna in navdihujoča gesta.